Za Sašem odšel tudi Robi: V petek dopoldne odvodil Radio Ga Ga, popoldne ga ni bilo več
V slovenskem medijskem pa tudi širšem družbenem prostoru je zazevala praznina, ki je ne bo moglo zapolniti nič in nihče. »Martina, izplača se!« so še v petek dopoldne v etru zadonele besede Saša Hribarja, ki je tedaj, z enako energijo kot prvo, vodil svojo zadnjo oddajo Radio Ga Ga.
Le nekaj ur pozneje, v petkovih večernih urah, pa je javnost pretresla novica, da je enega najbolj cenjenih radijcev, ki se je brezkompromisno loteval vsega in vsakogar, prizanašal ni niti samemu sebi, izdalo srce. »Izjemen. Neponovljiv. Nenadomestljiv,« so se mu s tremi kratkimi besedicami, ki sicer zajemajo srž, a še zdaleč ne vsega, kar je Sašo dal slovenskemu medijskemu prostoru, poklonili v Aktivu novinarjev Radia Slovenija.
Iz ustaljenih tirnic
Ni bil novinar. Tudi ne komentator ali analitik. Študiral je metalurgijo, ki je sicer nikoli ni končal, na radiu pa je nato pristal precej po naključju, ko je leta 1984 Mitja Novljan tedaj 24-letnega Saša povabil v srednješolsko oddajo, zaradi česar ga je Ajda Kalan povabila na avdicijo za radijskega napovedovalca, ki jo je uspešno opravil. Prav zato smo nato dobili enega najbolj prepoznavnih glasov, ki je stopil iz ustaljenih tirnic radijskih napovedovalcev in ustvarjalcev ter je s svojim humorjem, pogosto pekočim kot čili, ter hitrim umom v političnem, kulturnem in družbenem prostoru pustil nepozaben in nezamenljiv pečat.
Spravljal nas je v smeh in prisilil k razmišljanju, tudi k samokritiki. »Bil je pronicljiv govorec. V vsakem trenutku je ujel čvrst stik s soustvarjalci in z občinstvom. Bil je izjemen retorik, brez dlake na jeziku, hitrih in čvrstih argumentacij, največkrat izraženih prek satire, parodije in pamfleta,« so o njem dejali sodelavci.
Srednje poti ni bilo ... ali si ga razumel in imel rad ali pa si njegovo satiro imel za neprimerno. Upam si trditi, da nas je tistih prvih mnogo več.
Izmislil si je bioenergetika
Njegova največja zapuščina, po kateri si ga bo javnost verjetno najbolj zapomnila, je vsekakor satirična radijska oddaja Radio Ga Ga, ki je v radijskem etru prvič zadonela 6. aprila 1990. »Leta in leta sem se ukvarjal, kako bi naredil interaktivno oddajo, nekaj podobnega Butnskali, ki bi potekala v živo. Začeli smo se pogovarjati, vendar je bilo veliko dvomov, češ da ni mogoče vsak teden narediti oddaje, v kateri se improvizira brez scenarija. Sam sem vedel, da se da iz vsakega lika, če mu dodaš veliko osebnostnih lastnosti, narediti zgodbo,« je dejal o začetkih oddaje, ki je pomenila prelomnico v slovenskem radijskem humorju.
Njene zasnove so nastale precej slučajno, ko si je Hribar 1989. v nočnem programu kot povezovalec programa izmislil sogovornika, lik bioenergetika, in s svojim darom za imitacijo takoj pritegnil številne poslušalce. Za tem pa je v sledečih 33 letih ustvaril arzenal neponovljivih radijskih likov, ki so zrasli iz njegovega cinično satiričnega duha in zaživeli prek njegove izjemne glasovne mimikrije. O kultnem statusu oddaje priča tudi, da je bila v devetdesetih v Monte Carlu izbrana za najboljšo med radijskimi oddajami v živo!
8 ur je trajala prva različica kultne oddaje Radio Ga Ga.
Spanec se je zavlekel v neskončnost
Koliko likov je ustvaril, ni znal našteti niti sam. A glasu jim ni dal le v radijskem etru, pač pa jih je pozneje tudi ekraniziral, med drugim v televizijski oddaji Hri-Bar. »O Sašu je lažje povedati tisoč besed kot napisati dva stavka. Še vedno procesiram. Trajalo bo nekaj časa. Edino, kar me pomirja, je dejstvo, da je odšel točno tako, kot bi si sam želel: lep dan, petek, dopoldne oddaja, popoldne košarka na domačem igrišču in potem kratek spanec ... Ki se je tokrat zavlekel v neskončnost. Zelo ga bom pogrešal,« še vedno ne more doumeti Bojan Krajnc, ki je pred skoraj dvajsetimi leti ustvaril format politično-satiričnega šova Hri-bar. A v šoku in žalosti ni sam. Izraze žalosti delijo tako tisti, ki so ga poznali le prek radijskih ali televizijskih sprejemnikov, kot tisti, ki so se jim s Sašem tako ali drugače v življenju križale poti, poklicno ali osebno. Vsi pa so si enotni, da je pustil velikanski pečat. »Srednje poti ni bilo ... ali si ga razumel in imel rad ali pa si njegovo satiro imel za neprimerno. Upam si trditi, da nas je tistih prvih mnogo več,« je o njem dejal bivši sodelavec, danes minister za obrambo Marjan Šarec. Hribarjevi kolegi na Radiu Prvem pa so se od njega poslovili z besedami, da se je »odločil, da bo tegobam življenja kljuboval s satiro in humorjem. Odšel je nenadoma in nepričakovano: tja, kjer pravila ne omejujejo duha.«
