Odšla je Erika Fürst, njeno neprecenljivo vlogo je priznala tudi Slovenija
Iz Sinagoge Maribor so danes sporočili žalostno novico, da je v 94. letu starosti umrla Erika Fürst, zadnja prekmurska Judinja, ki je preživela holokavst. Umrla je včeraj, v soboto, 19. oktobra 2024 v Murski Soboti,kjer je bila tudi rojena 10. novembra 1931. Njeno neprecenljivo vlogo je priznala tudi slovenska država, saj ji je takratni predsednik Danilo Türk, 27. januarja 2012 podelil zlati red za zasluge, in sicer za izjemen osebni prispevek k slovenski in evropski zgodovinski zavesti o holokavstu iz avtentične perspektive preživele ter za dragocen prispevek k ohranjanju spomina na zgodovino in usodo slovenskih Judov.
Boris Hajdinjak, direktor mariborske Sinagoge in nekdanji profesor zgodovine na I. Gimnaziji Maribor, o pokojni Eriki ima samo lepe besede in misli. »Imel sem privilegij, da sem pri svojem delu vrsto let sodeloval z Eriko Fürst. Zato lahko o njej povem, da kot zgodovinar moram izrecno poudariti neprecenljive zasluge Erike Fürst za slovensko zgodovinopisje. Slovenski zgodovinarji smo namreč zamudili čas, ko je bilo od sicer že tako malo preživelih holokavsta živih še vsaj nekaj prekmurskih Judov, ki so bili že pred II. svetovno vojno odrasli ljudje. Sistematično zbiranje pričevanj teh ljudi bi nam gotovo olajšalo ne samo preučevanje holokavsta, pač pa bi tudi zelo jasno pokazalo pomen, ki so ga prekmurski Judje imeli pred II. svetovno vojno in izgubo, ki jo je doživelo Prekmurje z njihovim uničenjem med njo. Tako smo samo še s pomočjo spominov Erike, Sobočanke, ki je bila kot trinajstletnica deportirana v Auschwitz, pozno, a vseeno ne prepozno pred pozabo rešili imena, obraze, dogodke in usode mnogih predvojnih prekmurskih Judov,« poudarja Hajdinjak.
Ocenil je tudi, da so mu dolgoletna srečanja z njo dala zanesljive in številne podatke. »Vendar obstaja tudi druga, človeška plat mojega odnosa z Eriko Fürst. Odkar sem jo spoznal, me je ob vsej grozljivosti in tragičnosti dogodkov, o katerih sva pri teh srečanjih govorila, vedno znova in znova presenečala njena pripravljenost posredovati svoje spomine in pozitivno življenjsko naravnanost. Če človek preživi to, kar je je preživela Erika, mu ne more nihče zameriti, da o tem ne želi govoriti. A Erika se je odločila za nasprotno. In prav to, da se je potrebno oglasiti tudi takrat, ko besede ne bodo prijetne in bi bilo ugodneje biti tiho, je vsaj zame izjemno močno sporočilo tudi za današnji čas in za prihodnost. Ali kot je rekel Simon Wiesenthal: ... vedi, da upanje živi, dokler se ljudje spominjajo,« je dodal ugledni zgodovinar.
