Odslužene tramvaje shranil na vrtu (FOTO)

Starejši Ljubljančani se še spominjajo tramvaja, ki je svojo zadnjo vožnjo po mestu opravil leta 1958. Skoraj šest desetletij, vse od leta 1901, je to prevozno sredstvo drdralo po mestnih progah, za našo kulturno in tehniško dediščino pa je pomembno predvsem zato, ker so bili nekateri od tramvajev skonstruirani in izdelani v Sloveniji. Kot nam je povedal dr. Tadej Brate, industrijski arheolog in strokovnjak za varstvo tehniške dediščine, je večina tramvajev, ki so po drugi vojni vozili po Ljubljani, plod slovenskega znanja in dela slovenskih delavcev.


Zgodovina ljubljanskega tramvaja sega v leto 1901, v čas županovanja Ivana Hribarja, ko je po mestnih ulicah zapeljal tramvaj, ki so ga prav za Ljubljano izdelali v Gradcu. Navdušenje nad novim prevoznim sredstvom, v prvem dnevu so meščani kupili kar 6400 vozovnic, kar je res veliko za mesto s 34.000 prebivalci, kolikor jih je Ljubljana tedaj štela, pa je zaradi visoke cene vozovnic kmalu pojenjalo. Kljub temu se je potreba po prevozu povečevala, saj se je mesto vztrajno širilo. Ljubljanski mestni svet je leta 1931 kupil 15 novih tramvajev, ki so bili izdelani v Slavonskem Brodu, a število še zmeraj ni zadoščalo potrebam. Ker denarja za dodatne tramvaje ni bilo, je tedanji direktor podjetja Električna cestna železnica (ECŽ) Janko Ženko dobil drzno idejo, da bi tramvaje izdelali kar sami. K sodelovanju je povabil univerzitetnega profesorja, inženirja Feliksa Lobeta, ki je naredil načrte, po katerih so v tramvajski remizi v Šiški v letih 1939 in 1940 izdelali osem novih vozil. Ta so vozila po Ljubljani vse do ukinitve leta 1958, potem pa še petnajst let v Subotici. Ko je tudi to mesto v Srbiji leta 1973 ukinilo tovrstni prevoz, je vozilom slabo kazalo. Za njihovo ohranitev se je zavzel dr. Brate, ki je predlagal, da jih pripeljejo nazaj v Ljubljano. To se je res zgodilo, vendar se je z njihovo vrnitvijo žal začelo tudi njihovo propadanje. Dr. Brate se s tem ni mogel sprijazniti, zato se je odločil za drzno, za marsikoga celo noro potezo, in tramvaji so se znašli na njegovem vrtu: »Leta 1983, ko je bilo njihovo stanje že tako katastrofalno, da jim je grozilo uničenje, sem se temu odločno uprl. Lastnik tramvajev, današnji Ljubljanski potniški promet, mi jih je preprosto podaril, češ, naj jih rešujem, kot vem in znam. Vozila so prepeljali na moj domači vrt, kjer so ostala skoraj trideset let, medtem pa sem si prizadeval, da bi se našel denar za njihovo obnovo in varstvo kot tehniška dediščina.«


Med njimi je bila tudi prikolica, katere notranjost je s sedeži vred skoraj povsem lesena in je danes kot del stalne zbirke na ogled v Tehniškem muzeju. Kot nam je povedal Boris Brovinsky, kustos oddelka cestnega prometa TMS, je bila leta 1947 izdelana v delavnicah ECŽ, načrte pa je naredil inženir Dušan Krapež. Prikolica je bila ena od desetih, narejenih po teh načrtih, in je del celotne kompozicije tramvaja, ko jo sestavljata pogonski voz in prikolica. Dr. Brate nam je povedal, da neobnovljeni pogonski voz še vedno stoji v delavnici LPP in čaka na obnovo, zaupal pa nam je še eno zanimivost muzejske prikolice: »Že leta 1984 smo jo obnovili za potrebe snemanja filma Ljubezen režiserja Rajka Ranfla. Vozilo smo postavili na gumijasta kolesa, tako da je lahko tramvaj s pomočjo vleke tovornjaka res vozil po Ljubljani. Po snemanju pa smo ga vrnili na moj vrt.«