Oglarsko kopo vedno prižge ženska

»Nekoč je bilo oglarstvo v Sloveniji izredno razvito, po 2. svetovni vojni pa so sledili padec, stagniranje in umiranje panoge. Se pa je ohranilo na dveh koncih: v Dolah pri Litiji in pod Sv. Mohorjem v Selški dolini. Med letoma 1999 in 2020 smo prek projektov obudili oglarjenje, na leto prižgemo po 20 kop, večinoma v turistične namene, ponekod pa za razvoj podeželja,« Jože Prah, predsednik Društva oglarjev Slovenije, ne skriva navdušenja, da je oglarjenje preživelo. Letošnje leto je posebno za Slovenijo.

Prah pove, da bodo 13. avgusta v Dolah pri Litiji prižgali kopo velikanko, dobrih 300 kubičnih metrov lesa bodo porabili zanjo. Da bi opozorili nase, pa to poletje po Sloveniji prižigajo manjše kope z do 30 ali 50 kubikov lesa ali pa take, za katere se porabi po 10 kubičnih metrov lesa. »Tako kopo imenujemo mulc,« pravi Prah, ena od takih pa je zagorela in tudi skuhala 500 kilogramov oglja v Šentrupertu v Deželi kozolcev. Pri kopi velikanki in celotnem projektu so skupaj stopile tri občine: Šentrupert, Radeče in Litija.
 

Tudi skrb za okolje

Jože Prah ob tem tudi pojasni, da se na oglarjenje ne gleda le skozi dobiček, ampak to povezuje ljudi, oglarje, da znajo narediti nekaj posebnega: »Oglarjenje ima več pozitivnih plati, med drugim pripomore k negi gozda, hkrati pa ohranja kulturo krajine. Naši logi so vse bolj zaraščeni.« Ob tem pa je prepričan, da so prej omenjene občine sposobne narediti iz oglarstva integralni turistični produkt, ki bi dal slovenskemu podeželju dodano vrednost.

»Pri kopi je tako, da najprej na sredo postavimo strženice, da naredimo dimnik. Okoli njega nalagamo drva, sprva debela, potem vse tanjša. Vse se zloži v stožec, na koncu pa vse obložimo s travo in smrečjem ter z zemljo, da preprečimo gorenje, omogočimo pa tlenje. Potem se kopa prižge, na tem koncu od zgoraj navzdol. Dimnik se zadela, ogleni pa od zgoraj navzdol. Kako daleč je proces, oglar vidi po barvi dima,« še pojasni Prah, ki je po izobrazbi gozdar, na fakulteti je o kopi slišal, potem pa se na terenu zaljubil v ta element slovenske kulturne dediščine. Danes je v Sloveniji okoli 100 oglarjev, združeni so v društvo, na evropski ravni pa v zvezo. Oglarstvo, tako Prah, so na Slovensko prinesli Italijani.
 

Ne dobijo drv

Kope pripravljajo tudi v vasi Zloganje, ki leži dobrih 25 kilometrov od Šentruperta. »V naši sekciji nas je 25, delamo pod okriljem Turističnega društva Škocjan. Veseli smo, ker se nam priključujejo tudi mladi,« nam zaupa Sandi Andrejčič, ki pa pravi, da je danes težava pri pridobivanju lesa. Za kopo ga potrebujejo precej. V preteklosti je bila praksa, da so les dobili v državnih gozdovih, naredili pa so dvakrat dobro: počistili gozd in še poskrbeli za ohranjanje dediščine. Zdaj drv iz državnih gozdov ni več, morajo se znajti sami. Tako je bilo tudi v Šentrupertu, kjer je imel pri sestavi kope glavno besedo domačin Peter Tratar.


»Šest nas je bilo skupaj, hitro smo jo zložili, saj smo stari mački.« Da bi dobro gorela, je tudi v Šentrupertu kopo po starem običaju prižgala ženska, čast je pripadla Anne Marie Valentar, direktorici občinske uprave.