Okužena Slovenka: Po licih so mi tekle solze obupa, nisem si znala pomagati

Zadnje dni smo zasuti z vseh strani z informacijami o koronavirusu, pa tudi z ukrepi, pozivi, navodili in priporočili pristojnih. O tem, kakšne so izkušnje okuženih in obolelih, pa vemo bolj malo.

Zdaj se je na blogu Koronavirus, kaj pa zdaj? oglasila obolela študentka in povedala, kaj se ji dogaja. Prvi simptomi so se pojavili v četrtek zjutraj. Začelo se je s hudim glavobolom, suhim grlom in kašljem. Ker so se bolečine stopnjevale, je poklicala zdravnico. Ta ji je naročila samoizolacijo, za testiranje pa je bila naročena šele v soboto. 

Noč je bila peklenska

Dobila je vročino in bolelo jo je po vsem telesu. »Nisem vedela, da najhujše šele prihaja. Noč na soboto je bila peklenska. Zaradi bolečin nisem našla udobnega položaja za spanje, v nekem trenutku sem celo čepela na postelji in dremala, saj sem bila tako zelo utrujena. Tresla me je mrzlica, hkrati sem vrela od vročine. Po licih so mi tekle solze obupa, nisem si znala pomagati.«

---

Preberite tudi:
Nov ukrep vlade: ukinja se letalski prevoz, vrtci zaprti do preklica
Glasbeniki pripravili šov za vse, ki ostajajo doma (VIDEO)
Čudežna novica: mož (98) in žena (85) po treh tednih ozdravela​

---

 

V soboto se je zbudila s temperaturo 38 stopinj Celzija in se odpravila na testiranje. Vzeli so ji bris iz nosu in dejali, da bo nekaj ur čakala na rezultat. Ob 22. uri jo je poklicala ženska in ji sporočila, da je bil bris pozitiven. 

Hrano dobiva na stopnice

V Ljubljani živi s sostanovalko, zato se je odločila, da začasno odide domov, kjer bo imela nadstropje zase, da ne bo ogrožala drugih: »Doma se je takoj začela organizacija. Kako poskrbeti, da se ne bomo srečevali, kako prati perilo, da ne izpostavljam mame, kdaj gre kdo pod prho (v svojem nadstropju imam samo stranišče in umivalnik). Hrano dobivam na stopnice, brez srečevanja, a je domača hrana že majhno zdravilo. Če ne za telo, pa za srce. V vsakem primeru je težko živeti na tak način, a je doma funkcioniranje dosti lažje kot v študentskem stanovanju v Ljubljani.«

Kot je na dan zapisa bralcem še zaupala avtorica, se je počutila spet povsem drugačno. V pljučih je čutila pritisk, zadihana je postala, ko je naredila nekaj korakov proti stranišču, bolečine v kosteh ne popuščajo. Najhujše pa je po njenih besedah to, da se je začela tudi zares zavedati, kaj pomeni biti brez stikov 14 dni. »Poskušam ostati pozitivna, šalim se na račun virusa, hkrati pa res želim, da bi se ljudje začeli zavedati, da zadeva ni enostavna,« je zapisala in še enkrat pozvala ljudi, naj ostanejo doma.