Olimpijec bo obnovil 40 mopedov

Leto in pol je minilo, kar je Robert Žbogar iz Begunj na Gorenjskem zaključil plavalne treninge na najvišji ravni. »V življenju je veliko več zanimivih stvari, kot je le plavanje,« skomigne z rameni fant, ki je bil specialist v panogi delfin, zagotovo najelegantnejšem plavalnemu slogu. Dvakratni olimpijec je rasel ob garaži, kjer je njegov oče Milan, kadar ni delal v družinskem tiskarskem podjetju, vijačil raznorazna prevozna sredstva. Še najraje je imel stare kripe, ki jih je bilo treba obnoviti.


»Tako kot celotna družina sem se po koncu plavalne poti podal v poslovne vode, ukvarjam se s prodajo gostinske opreme, hkrati tudi čistil. Ob tem sem si izbral še hobi, ki je tesno povezan z garažami in mehanično delavnico, ki jih imamo ob hiši.«

Najstarejši je iz leta 1956

Čez dvorišče je star prostoren skedenj. Žbogar junior nam odpre vrata. Okoli 40 mopedov proizvajalca Tomos je v njem. »Najstarejši je letnik 1956, najmlajši pa 1973,« jih razkaže s širokim nasmehom. Prašni, skrivljeni, zarjaveli ... Jih bo odpeljal na deponijo? »Ne, kje pa! Našel sem jih na Dolenjskem, poleg je bilo še 25 pogonskih agregatov in celi kupi originalnih rezervnih delov. Potreboval sem šest voženj z velikim kombijem, da sem jih prepeljal do doma.« Medtem ko jih je razvrščal na dvorišču, je ugledal Tomosov model MS50. »To je bil prvi model, ki so ga proizvedli v Tomosu v sodelovanju z avstrijsko tovarno Puch.« Robert je, tako kot celotni moški del družine Žbogar, zastrupljen z oktani: »APN6 je bil moj prvi motor, danes pa imam harleyja davidsona model heritage softail s 1350 kubiki, letnik 1995. To je prvi harley, ki je bil prodan v Sloveniji prek športnega komentatorja Nika Miheliča, ki je izjemen strokovnjak za motoristiko. Podaril mi ga je oče.«


Mlajši Žbogar se je odločil, da bo mopede začel obnavljati. »Če bi nameraval vse obnoviti, bi potreboval kakšna tri leta, morda kakšen mesec več. Ob tem mislim na ljubiteljsko obnavljanje, ne intenzivno, mehanično,« pove z izkušnjami s področja obnavljanja podkovan oče Milan. Oče in sin pravita, da bosta morala naenkrat v delavnico pripeljati na obnovo po pet mopedov.
Če bi obnavljala le po enega, ne bi bilo nobenega učinka.«


Toda kaj bosta s toliko mopedi? »Vem, da je v Sloveniji veliko ljubiteljev starodobnikov, ki bi se radi popeljali, kot so se nekoč vozili naši dedki, ki so jim za hrbtom sedele naše babice, vsak bo dobrodošel pri nas in si bo lahko izbral moped po svojih željah,« pravita oče in sin, mlajši pa nato nadaljuje: »Hkrati gre za našo pristno slovensko industrijsko oziroma tehnično dediščino. Treba jo je obvarovati. Velika škoda bi se zgodila, če bi se celoten zbir mopedov, ki ga imam zdaj jaz, vrglo v smeti kot neuporabna šara.«

Enega pa ne bo dal

Robert je odločen: »Tako dediščino, hkrati tudi ime Tomos, moramo Slovenci negovati in spoštovati. Ker imam obnavljanje mopedov za svoj hobi, bom s tem izrazil poklon ljudem, ki so v časih, ko niti moj oče še ni bil rojen, zasnovali tako izjemen moped, tako prijeten stroj, ki je bil zmogljiv in hkrati trmasto vzdržljiv.« Žbogarjeva bosta obnovljene mopede ponudila ljubiteljem starodobnikov, ki si želijo moped, a ga težko dobijo ali ga ne zmorejo ali znajo obnoviti. Robert, ki zaključuje študij na fakulteti za organizacijske vede, med kariero ni bilo časa za študij, kot pove, je prepričan, da se bo za vse našlo čas. »Moj zbir mopedov je na voljo za ogled vsem, ki jih to zanima, in če bi si kdo zaželel katerega, mu ga bom lahko obnovil v doglednem času.«


Robert Žbogar je odločen, da enega od mopedov ne bo dal od hiše. Med Tomosovimi so bili skriti model HMW50, izdelan leta 1953 in dva TMZ50, izdelana v Zagrebu: »Slednja sta bila narejena po licenci avstrijskega podjetja Halleiner Motorenwerke Hinterberger, ki je zasnovalo model HMW50. Leta 1962 so v podjetju končali proizvodnjo motorjev in zato sta modela HMW50 in TMZ50 izjemna redkost.«