Oliver nadaljuje 27 tisoč kilometrov dolg pohod

V času koronaomejitev, ko je že dopustovanje na Jadranu postalo nedosegljivo, kaj šele druge celine in tamkajšnje širjave, je večina Slovencev spoznavala lastno domovino. Vanjo se je lani po izbruhu koronaepidemije vrnil tudi 37-letni svetovni popotnik oziroma sprehajalec Oliver Tič, ki je onkraj meja znan bolj kot Oli the Walker, sprehajalec Oli iz Konjic, ki si vzame čas za par let dolg sprehod: jeseni 2018 je krenil na pešpot od juga Južne Amerike, točneje iz Ushuaie v Argentini, do končnega cilja na kar 27 tisoč kilometrov oddaljeni Aljaski na severu Severne Amerike. A leto 2020 ni bilo naklonjeno niti Oliju.

Idealnega trenutka nikoli ni

Preživel ga je kar stresno: najprej so ga februarja lani prvič na poti oropali v Kolumbiji in mu vzeli denar, telefon in potni list. Moral se je vrniti v Evropo, da je uredil dokumente za nadaljevanje poti, ter poletel nazaj v kolumbijski Cali. Ostal je na kratko, saj je bilo zaradi korone nadaljevanje poti nemogoče; vrnil se je domov in v Sloveniji je ostal do srede, ko ga je srebrna ptica najprej odnesla do Istanbul in nato do Kolumbije: »Dva dni počakam, da letim v Bogoto, iz Bogote v Cali, tam pa me čaka Carlitos.«


Olijeva psička Carlitos je posvojena mešanka iz Peruja, ki jo je hotel sicer vzeti s seboj v Slovenijo, a je predvsem zaradi birokracije naneslo drugače in je ostala v pasjem hotelu, kjer čaka Olija – in on jo je pogrešal, tako kot je pogrešal svojo pot. »Čas, ko sem bil doma, ni bil slab: prehodil sem del slovenske transverzale s prijateljico, šel sem peš iz Konjic do morja, druženje s kolegi je bilo super. Ampak nekaj mi je manjkalo, odločil sem se, da grem nazaj,« svojo odločitev pojasni Oli ter doda, da bi rad zaključil projekt od juga do severa Amerik: »Noro uživam v tem, kar počnem: vsak dan je nekaj novega na poti, bolj hvaležen sem za stvari.«

Odločitev za vnovičen odhod je dozorela tudi med pogovori s popotniki v centralni Ameriki: »Teh je sicer malo, a nekaj jih je. In pravijo, da se da potovati, težje pa je, ker so tam nekatere trgovine zaprte.« Zaveda se, da je korona še vedno na pohodu tudi po Južni Ameriki: »Treba je slediti srcu. Idealnega trenutka ne bo še dolgo oziroma ga tako ali tako nikoli ni.« Če pa bi se katera od držav na njegovi poti zaprla, bi našel kako kmetijo in delal za prenočišče in hrano, dokler se situacija malo ne umiri.

Sprehod bo še dolg

S Carlitos ter novim vozičkom z imenom Caroli bo najprej prehodil sto kilometrov do točke, na kateri se je obrnil lani, ko ga je ujela korona: »Čaka naju še nekje 1100 km Kolumbije, potem letim v Panamo, ker drugače ni možno priti čez,« opisuje začetek, v katerem bo po Srednji Ameriki potoval nekje ob obali: »Dolgoročnih planov ne delam, nima smisla – to se podre, še posebno v teh razmerah. Če bo vse tako, kot je treba, bi rad drugo leto konec marca bil v Kanadi, pa potem od aprila do julija še na Aljaski.«

Ocenjuje, da bo do takrat prehodil okoli 13 tisoč kilometrov. Vendarle poudari, da je v tem načrtu sila pomembno, da po Kanadi in Aljaski ni priporočljivo pešačiti decembra ali februarja; zdaj pa se iz snega odpravlja v visoke temperature in deževno dobo. Za začetek bo tudi prenočeval v šotoru, ki ga bo razpel pri policijskih postajah in gasilskih domovih: »Po tistem ropu sem se vrnil, ampak še nisem dovolj časa preživel na cesti, da bi se lahko čisto sprostil. Prvih deset dni bo malo kočljivih,« pravi, v isti sapi pa dodaja, da vnaprej ve, da bo užival na poti: »Slej ko prej se bo vse vrnilo na stara pota, pa gas proti Aljaski.«