Oljčnega olja bo za tretjino manj

Sezona pobiranja oljk je pri koncu. Po velikih skrbeh slovenskih oljkarjev, da bo letina zaradi oljčne muhe in deževne jeseni, ko bi morala oljka zoreti, spet katastrofalno slaba in jim bo vzela voljo, je narava v zadnjem trenutku le bila bolj naklonjena in v povprečju so pridelali samo za 30 odstotkov manj olja kot običajno.

Izjema je morda Vanja Dujc, eden večjih pridelovalcev oljk in oljčnega olja iz Kopra, ki je povedal, da je imel rekordno letino. Sicer ima na štirih hektarjih zasajenih 1200 dreves: »Na leto pridelamo okoli 3000 litrov oljčnega olja, kar pa ni dovolj za preživetje družine. Iz tega ustvarimo ob pokritju vseh stroškov še eno skromno plačo. Pod pogojem, da ne gre nič narobe.« In v preteklih nekaj letih je šlo včasih zelo narobe.
 

Težave z zaščitnimi sredstvi

Seveda pa povprečna letina pri oljkarjih v Istri in drugod še zdaleč ni bila taka. »Zaradi dežja, muhe, spomladanske suše in drugih dejavnikov je bila slabša. Pridelek po teži je bil povprečen, a posledično smo pridelali za 30 odstotkov manj olja kot običajno,« pove predsednik Društva oljkarjev Istre Elvin Klobas in dodaja, da je bilo letošnje obiranje oljk še posebno težavno, saj zaradi koronavirusa nekateri večji proizvajalci niso mogli dobiti obiralcev, ki običajno pridejo iz tujine. »Saj veste, domačih obiralcev pa ni več.«

Pogled na oljčnik je vselej romantičen, saj gre ne nazadnje za svetopisemsko drevo. Realnost pri pridelavi je seveda zelo kruta. Spomnimo, leta 2014 je oljkarje udarila prav oljčna muha, leta 2016 je tretjino letine odnesla suša.

»Letošnje leto je bilo sila nepredvidljivo. Bali smo se oljčne muhe, proti kateri pravzaprav nismo imeli zaščitnega sredstva. Učinkoviti perfection je pri nas tako rekoč prepovedan, z dvema novima dovoljenima sredstvoma pa si nismo mogli kaj prida pomagati. S prvim smo imeli slabo izkušnjo, ni bilo učinkovito, drugega uporabnega pa ni bilo nikjer dobiti,« pojasni Dujc. Težko je razumeti, da imajo slovenski oljkarji težave z zatiranjem oljčne muhe, ki jim lahko ugonobi letino in jih spravi na kant, zaradi administrativnih zapletov na državni ravni.

Oljkarstvo se je v zadnjih 20 letih sicer razvilo na 2400 hektarjih površin, kjer pridne roke skrbijo za 650.000 dreves. Tako na leto pridelamo od 700 do 800 ton oljčnega olja, kar predstavlja dobro tretjino porabe, ki je liter na prebivalca. Preostalo torej uvozimo. Glede porabe pa je še veliko rezerve, saj je povprečna poraba oljčnega olja pri Italijanih več kot 10 litrov na osebo, na Kreti pa krepko čez 20.
 

Oljkarji vse starejši

Klobas opozarja, da se slovenskim oljkarjem in pridelavi olja v perspektivi ne piše nič dobrega. »Povprečna starost slovenskega oljkarja je 64 let. Izplen, se pravi hektarski donos oljčnika, je okoli 4000 evrov. Za primerjavo, donos hektarja kakija je 10.000 evrov, pa je z njim precej manj dela. Kako naj potem oljkar prepričuje svoje otroke, naj prevzamejo oljčnik? Eno je na deklarativni državni ravni govoriti, kako pomembna je samooskrba, drugo pa je to konkretno podpreti in sistematizirati,« nadaljuje Klobas.

Stroški pridelave oljk v Sloveniji pa so zelo visoki. Eden glavnih razlogov sta razdrobljenost in majhnost parcel. Zgolj stroški obiranja oljk znašajo od 3,5 do 5 evrov na liter. K temu je treba prišteti še stroške obrezovanja in zaščite dreves, zatiranja oljčne muhe, predelave, zakupa zemljišč, stroške skladiščenja, pregledovanja in čiščenja po obiranju. »Stroški pridelave vključno s stekleničenjem v litrsko embalažo so pri nas od 12 do 14 evrov. Če želi oljkar nekaj zaslužiti, mora dodati še štiri evre,« poudarja Klobas.


V Italiji so oljčni nasadi veliki tudi 100 in več hektarjev, v Sloveniji je Dujčev eden največjih. Zato je za večino oljkarjev pridelava oljčnega olja dopolnilna dejavnost ob službi ali denimo vinogradu. Ob tem slovenske oljkarje jezi, da ljudje primerjajo denimo v Istri pridelano pristno oljčno olje in najcenejše iz trgovine. »Ki je industrijsko pridelano iz tropin in rafinirano in tako rekoč nima zveze s pravim ekstra deviškim oljčnim oljem.«

Klobas pove, da je v društvu včlanjenih 350 oljkarjev, ki imajo večino svojih oljčnikov na OMD (težavnih, strmih) zemljiščih, kar pomeni, da morajo večino dela opraviti ročno in peš. Poleg tega je kar 70 odstotkov zemljišč v lasti Sklada kmetijskih zemljišč, kar za oljkarja ni stimulativno.«


Za konec povejmo, da kar 43 naših oljkarjev prideluje ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre s priznanim certifikatom zaščitene označbe porekla, kar govori o najvišji kakovosti oljčnega olja na svetovni ravni.