PANGERČEVO OLJE
Oljke še nikoli niso bile tako obložene
Pangerčevo olje z domačim imenom dagla je tako dobro kot že dolgo ne.
Odpri galerijo
Istrska belica je zakon.
Oljka je bila že v antiki, ob pšenici in vinski trti, najbolj cenjena sredozemska kulturna rastlina. Grki in Rimljani so jo ponesli še v najbolj oddaljene konce svojih imperijev. Pridelava plodov in stiskanje olja v starodavnih mlinih torkljah sta se – če izvzamemo moderno industrijsko predelavo – v novejšem času komaj kaj spremenila.
Ta tradicija ima številne častilce, težko pa bi našli koga, ki bi se oljkarstvu zapisal tako scela, kot se jim je profesor slovenščine, književnik in pevec, pred leti tudi župan občine Dolina pri Trstu, Boris Pangerc. Posvetil jim je knjigo pesmi Ptice v mojem oljčniku, ki jo je tudi opremil s svojimi fotografijami in prevedel v italijanščino – da jo lahko, kot pravi, deli s someščani, ki ne razumejo slovensko.
Pangerc je začel gojiti oljke brez velikih načrtov. Toda potem, ko je leta 1993 v Valici pod Dolino posadil prva drevesca, življenje ni bilo več enako kot prej. »Od takrat,« reče na pol v šali, »se mi po žilah pretaka oljčno olje …« Začel je pisati oljkarski dnevnik, v katerem še danes sledi dogajanju v oljčniku, ter sodelovati pri nastajanju in uveljavljanju ekstra deviškega oljčnega olja z evropsko zaščitenim poreklom izvrstnih leg v Bregu, v zadnjih letih ovenčanih s številnimi prestižnih nagradami. Nato je leta 2002 očistil z gozdom poraščeno zemljišče na Portovici nad Žavljami in tam začel urejati še drugi, veliko večji oljčnik.
Odtlej je prodaja oljčnega olja del družinskega gospodarskega načrta. Kar pomeni nemalo skrbi in dela od obrezovanja spomladi do pozne jeseni, ko dozori pridelek. Takrat Boris povabi najširši krog prijateljev in znancev, da mu v nekaj vikendih pomagajo obrati 500 dreves – 80 odstotkov je avtohtone istrske belice, po deset odstotkov pa italijanskih sort leccino in pendolino. Sam plodove, ko sta napolnjena dva plastična kontejnerja na zvestem starem tovornjačku, sproti vozi čez mejo v torkljo na Ospu. Medtem njegova sopotnica, Argentinka Maria Claudia Dominguez, kar najbolje poskrbi, da obiralska druščina, ki se pogovarja v italijanščini, slovenščini, španščini, včasih tudi nemščini, ni ne lačna ne žejna.
»Letošnja letina je bila odlična,« se pohvali Boris Pangerc. »Moje oljke še nikoli niso bile toliko obložene, plodovi pa zdravi, ker sem vse leto, od cvetenja do zorenja, skrbel zanje. Letos mi je celo uspelo oljčnik lepo pokositi in urediti, da se obiralcem ni zatikala nadležna visoka trava pod nogami. Med obiranjem je bilo vzdušje prijetno, igrivo in razpoloženje je raslo iz tedna v teden.«
Ta del inventure je bila svetla plat letošnje oljčne zgodbe Borisa Pangerca. Manj vesela pa je, da je izjemna količina dodobra načela njegovo hrbtenico. Presežek pridelka je sicer poskušal prodati, a je bilo oljk povsod naokoli več, kot so jih zmogli. Pustiti jih na drevesih pa tudi ni šlo, zato si je prvič pomagal z električnimi grabljami za otresanje dreves. »Tako je oljčnik po še enem podaljšanem delovnem koncu tedna ostal čist in zadoščenje je bilo popolno,« je sklenil. Čeprav se nazadnje ni uresničil rek konec dober, vse dobro.
A do naslednje pomladi je še daleč. In Pangerčevo olje z domačim imenom dagla je po mnenju vseh, ki so ga pokusili, tako dobro kot že dolgo ne. Zadovoljni so tudi sosedje, ki pričakujejo, da s prodajo ne bi smelo biti večjih težav.
Kljub temu se sogovornik ne predaja pretiranemu optimizmu: »Računati je treba, da je v neposredni bližini tudi huda konkurenca oljkarjev v slovenski Istri in na Hrvaškem, kjer je dobro, ponekod vrhunsko olje za 30 ali 40 odstotkov cenejše kot pri nas,« pravi in sklene: »Lepo je biti oljkar, a težko!«
Ta tradicija ima številne častilce, težko pa bi našli koga, ki bi se oljkarstvu zapisal tako scela, kot se jim je profesor slovenščine, književnik in pevec, pred leti tudi župan občine Dolina pri Trstu, Boris Pangerc. Posvetil jim je knjigo pesmi Ptice v mojem oljčniku, ki jo je tudi opremil s svojimi fotografijami in prevedel v italijanščino – da jo lahko, kot pravi, deli s someščani, ki ne razumejo slovensko.
Pangerc je začel gojiti oljke brez velikih načrtov. Toda potem, ko je leta 1993 v Valici pod Dolino posadil prva drevesca, življenje ni bilo več enako kot prej. »Od takrat,« reče na pol v šali, »se mi po žilah pretaka oljčno olje …« Začel je pisati oljkarski dnevnik, v katerem še danes sledi dogajanju v oljčniku, ter sodelovati pri nastajanju in uveljavljanju ekstra deviškega oljčnega olja z evropsko zaščitenim poreklom izvrstnih leg v Bregu, v zadnjih letih ovenčanih s številnimi prestižnih nagradami. Nato je leta 2002 očistil z gozdom poraščeno zemljišče na Portovici nad Žavljami in tam začel urejati še drugi, veliko večji oljčnik.
Odtlej je prodaja oljčnega olja del družinskega gospodarskega načrta. Kar pomeni nemalo skrbi in dela od obrezovanja spomladi do pozne jeseni, ko dozori pridelek. Takrat Boris povabi najširši krog prijateljev in znancev, da mu v nekaj vikendih pomagajo obrati 500 dreves – 80 odstotkov je avtohtone istrske belice, po deset odstotkov pa italijanskih sort leccino in pendolino. Sam plodove, ko sta napolnjena dva plastična kontejnerja na zvestem starem tovornjačku, sproti vozi čez mejo v torkljo na Ospu. Medtem njegova sopotnica, Argentinka Maria Claudia Dominguez, kar najbolje poskrbi, da obiralska druščina, ki se pogovarja v italijanščini, slovenščini, španščini, včasih tudi nemščini, ni ne lačna ne žejna.
»Letošnja letina je bila odlična,« se pohvali Boris Pangerc. »Moje oljke še nikoli niso bile toliko obložene, plodovi pa zdravi, ker sem vse leto, od cvetenja do zorenja, skrbel zanje. Letos mi je celo uspelo oljčnik lepo pokositi in urediti, da se obiralcem ni zatikala nadležna visoka trava pod nogami. Med obiranjem je bilo vzdušje prijetno, igrivo in razpoloženje je raslo iz tedna v teden.«
Ta del inventure je bila svetla plat letošnje oljčne zgodbe Borisa Pangerca. Manj vesela pa je, da je izjemna količina dodobra načela njegovo hrbtenico. Presežek pridelka je sicer poskušal prodati, a je bilo oljk povsod naokoli več, kot so jih zmogli. Pustiti jih na drevesih pa tudi ni šlo, zato si je prvič pomagal z električnimi grabljami za otresanje dreves. »Tako je oljčnik po še enem podaljšanem delovnem koncu tedna ostal čist in zadoščenje je bilo popolno,« je sklenil. Čeprav se nazadnje ni uresničil rek konec dober, vse dobro.
A do naslednje pomladi je še daleč. In Pangerčevo olje z domačim imenom dagla je po mnenju vseh, ki so ga pokusili, tako dobro kot že dolgo ne. Zadovoljni so tudi sosedje, ki pričakujejo, da s prodajo ne bi smelo biti večjih težav.
Kljub temu se sogovornik ne predaja pretiranemu optimizmu: »Računati je treba, da je v neposredni bližini tudi huda konkurenca oljkarjev v slovenski Istri in na Hrvaškem, kjer je dobro, ponekod vrhunsko olje za 30 ali 40 odstotkov cenejše kot pri nas,« pravi in sklene: »Lepo je biti oljkar, a težko!«
