Družina Šik ustvarila zgodbo iz olupkov (FOTO)
Je treba prešteti vijuge skozi Pobege in najti predel Porton, nato pa postati, pogledati po dvoriščih in najti avtomobilček, ki je okrašen z limono. Takrat ste na pravem kraju, le še pozvoniti je treba in počakati, da vam odpre Kristina, morda Luka ali pa Maša.
Slednja, najmlajša v družini Šik, je pred časom dodala nov kamenček v mozaik izjemne predstave okusov, v kateri so najprej nastopili limonini olupki, sledili so pomarančni, nedavno pa so se pridružili še okusi sladke notranjosti lubenic, melon in kakijev.
»Nisi normalna«
Osemletna Maša je kreatorka izjemne grafične podobe serije likerjev Limoni. »Ni nam razložila pomena, naj si jo vsak razloži po svoje, a njena slika naju je tako navdušila, da smo jo uporabili za izdelavo škatel za naše steklenice in stekleničke,« je povedala mami Kristina.
Pri Šikovih so, po prvih poizkusih za domačo uporabo, pogumno, z eno tono kupljenih neškropljenih limon sfusato amalfitano z obale južnoitalijanskega Amalfija, začeli izdelavo likerja iz maceriranih lupin. »Rekli so mi, da nisem normalna, ker sem jih kupila tisoč kilogramov, zato sem kupila še pomaranče fiorini s Sicilije,« smeje razloži Kristina. »Hodil sem po Italiji in spoznaval okuse, in ko sem ta liker iz maceriranih lupin enkrat poizkusil, sem si rekel, da moram narediti nekaj podobnega zase, za prijatelje.«
A so se pri Šikovih zavedali, da je treba postopek spoznati do obisti. »V prvi fazi je treba vsako limono, vse so neškropljene, oprati, nato pa ročno olupiti. Strojno se jih ne da,« pove Luka, ki je leta in leta delal kot trgovec z vozili: »Eno tono smo lupili deset dni. Dvanajst nas je bilo. Nato je bilo treba olupke macerirati.« Kaj je maceracija? »Postopek izjemno dobro poznajo vinarji, v našem primeru pa ga opravimo v aktivnem etanolu, ki se v medicini uporablja za tinkture in ne vsebuje metanola. Traja 120 dni pod zemljo v popolni temi, ko se sproščajo vse organoleptične lastnosti.«
Na lanskem regionalnem ocenjevanju domačih alkoholnih derivatov v hrvaškem Humu so Luku Šiku v kategoriji likerji podelili zlato, srebrno in bronasto priznanje, preostali proizvajalci pa so se zaradi potrjene odličnosti likerjev iz Pobegov morali zadovoljiti s stiskom roke prvaku, podprvaku in bronastemu v eni osebi.
Prva dva meseca se lupine namakajo same, nato se tekočina razredči z destilirano vodo in kot konzervans doda sladkor, zmes gre potem spet v temo za dva meseca. »Začelo me je vleči v to, poizkušaš eno z drugim in nato smo prišli do točke preloma. Imeli smo okusa polno pijačo, ki jo je bilo treba ustrezno opremiti. Izbirali smo pravo steklenico, zamašek in vosek prek njega. Bilo je obdobje zaprtja javnega življenja zaradi epidemije koronavirusa, ki pa nam je dalo čas za tehten razmislek, in tako je naš Limoni Šik dober izplen teh zoprnih časov,« je dejal Luka. A se ni ustavil le pri limonah in pomarančah.
Posebnost pri Šikovih bo v kratkem zagotovo liker limone sorte verdello iz Napolija. Ta vrsta agruma je v zrelem obdobju v nasprotju s sorto sfusato amalfitano zelene barve. Po koncu maceracije postanejo olupki popolnoma beli in trdi kot beton. Glede na okušano stavimo, da bo v kratkem prav ta liker postal pravi hit med ljubitelji presežkov domače proizvodnje digestivov – močnih alkoholnih pijač, ki se jih spije po obroku za lažjo in odlično prebavo, saj je svojevrstnega okusa, poln strasti in nebrzdane erotike ob sozvočju barvnega odseva pastelno zelene.
»Trenutno so naši okusi pod imeni Limoni, Oranži, Meloni in Lubi, zadnji je iz lubenice. Tako kot melona je slednja iz notranjosti in ne olupkov.« Precej dilem je bilo okoli postopka maceracije lubenice. »Ta je polna vode, svetla, nima izrazite barve, a sem opravil postopek maceracije. V Miljah v Italiji sem srečal našo vinarko, predsednico Društva vinogradnikov slovenske Istre in sommelierko Ingrid Mahnič, ki me je po pokušnji vprašala, zakaj tega ne ponudim javnosti. Odločil sem se za predstavitev tega okusa in še za maceracijo s kakijem. V nasprotju z limonami in pomarančami so lubenice, melone in kakiji slovenski.«
Stran gredo samo peške
»Lubenice prihajajo iz Koromačev, tako kot melone, kakiji pa so iz Dekanov,« predstavi Luka Šik. Njegovi likerji, še vedno so likerji in po klasifikaciji ne spadajo v žganja, so se odpravili po svetu, najde se jih v Južni Koreji, na Novi Zelandiji, Zanzibarju.
Prva dva meseca se lupine namakajo same, nato se tekočina razredči z destilirano vodo in kot konzervans doda sladkor, zmes gre potem spet v temo za dva meseca.
»Dosti prijateljev jih je ponudilo za darilo gostom, ki so pri nas.« Kako pa je z bližnjimi Italijani? »Že iz gostišč, kjer ponujajo naše likerje, se vidi, da so Slovenci in Avstrijci bolj mahnjeni na njih kot Italijani. Ti so vajeni limoncella, ki ga lahko kupijo v vsaki trgovini, ki pa je drugačen kot naš. Njihov je poln sladkorja, ima tudi precej nižjo raven alkohola.«
1
tono limon so kupili in začeli izdelovati liker.
Kam z limonami in pomarančami, ki ostajajo, saj se za maceracijo uporabi le lupine? »Ničesar razen pešk ne zavržemo. Prisegamo na krožno gospodarstvo in trajnostno proizvodnjo, zato presežek sadja ponudiva lokalnim gostincem, pri nas pa izdelujemo limonino in pomarančno marmelado. Kuhava jo jaz in Kristina, je pa postopek zapleten, sploh pri limonini. Plod je treba narezati na tanko kot salamo, nato se jih da v skledo in za dva dni namoči. Vodo je treba menjati, da pobereš grenčico. Nato se kuha kot navadna marmelada, s postopkom, ki ga poznamo vsi.«
