Omamno dišeč, a strupen

Pretekli konec tedna je po mesecu večinoma suhega in toplega vremena Slovenijo prešla izrazita hladna fronta z obilnejšo količino padavin. Dež je namočil že suh površinski sloj tal, prav tako se je zmanjšala požarna ogroženost. Ob nagli in izraziti ohladitvi se je meja sneženja marsikje spustila do nižin, ponekod je tudi zagrmelo. Ob prihodu vremenske fronte so se namreč v osrednji, zahodni in južni Sloveniji pojavljale posamezne nevihte z nalivi, ki jih je lokalno spremljala sodra.



Ohladitev je umirila želje po prezgodnji zunanji setvi, marsikje pa je ogrozila odprte cvetove zgodnjih sort marelic in drugih zgodnjih koščičarjev, predvsem v notranjosti države. Tako kot že preteklih nekaj let tudi letos zgodnje sorte marelic na Primorskem odpirajo cvetove vsaj 10 dni prezgodaj, opazimo lahko tudi prezgodaj odprte cvetove breskev. Podobno se dogaja v zavetju vrtov v notranjosti Slovenije. Temperaturne razmere že konec preteklega tedna niso bile ugodne za preživetje odprtih cvetov, žal pa še vedno trajajo: jutra so hladna s temperaturami zraka med –1 in –4 °C, zato bo nevarnost pozebe znova zelo velika. Na občutljivost oziroma odpornost proti nizkim temperaturam bistveno vpliva stanje prehranjenosti in kondicije dreves. Zlasti je pomembna uravnotežena oskrba z dušikom in kalijem v preteklem letu. Čezmerno gnojenje z dušikom povečuje občutljivost za pozebo. Nevarnost pozebe se lahko kljub globalnemu segrevanju poveča, če se zaradi vremenskih razmer rastna doba začne hitreje kot v preteklih letih.
 

Rožnat grm

Dež je pokrajini dodal nekaj zelenega pridiha, med spomladanskimi sprehodi po gozdu pa v času, ko drevje še ni olistano, naletimo na rožnate grmiče z močnim vonjem: to je navadni volčin (Daphne mezereum). Na koncu olesenelega stebla in vejic ima šopek zelenih listov, pod njim pa je večje število rožnatih cvetov, ki se do trije skupaj razcvetijo v zalistjih lani odpadlih listov. Listi so zgoraj sinje, spodaj pa sivo zelene barve. Iz cvetov se razvijejo plodovi v obliki rdečih jagod. Uspeva v mešanih in listnatih gozdovih, na višinskih pašnikih in v grmičevju. Ustrezajo mu s hranili bogata apnenčasta tla. Potrebuje veliko svetlobe, zato spomladi cveti med prvimi v gozdu, od februarja do aprila. Navadni volčin je zelo strupena rastlina – ob zaužitju plodov, listja ali lubja se pojavita bruhanje in občutek davljenja. Prijemanje svežih plodov lahko povzroči izpuščaje.
 

Konvoj borovih prelcev

Po sprehodu v gozdu na obleki ali na pasjem kožuščku že lahko najdemo klope. V zadnjih letih pa v Sloveniji opažamo še nekaj neobičajnih prebivalcev na gozdnem drevju. V oči bodejo zapredki borovega prelca. Gre za vrsto metulja, katerega dlakave gosenice ob stiku močno vplivajo na zdravje ljudi in živali. Zapredki pinijevega sprevodnega prelca so predvsem prisotni na boru v Slovenskem primorju. V pomladnih mesecih izlegajo jajčeca in se množijo, največ jih je marca in aprila, srečamo pa jih lahko tudi poleti. Gosenice živijo v gnezdih, premikajo pa se po tleh v sprevodih oziroma dolgih vrstah. Pokrivajo jih drobne ožigalne dlačice – te vsebujejo dražeči toksični protein, ki pri ljudeh in drugih sesalcih ob stiku povzroči hudo vnetno reakcijo na koži ali sluznicah. Zelo so nevarne za pse: dlačice gosenic so tako zelo strupene, da lahko odmre tkivo na pasjem jezičku, veterinar pa mora nato odmrle dele odstraniti. Zaradi čedalje toplejšega vremena je v zadnjih letih gosenic vedno več, hkrati jih lahko pričakujemo bolj zgodaj.
 

Kratkih nog naokrog

Ob dežju pa so na plan prilezli tudi močeradi (Salamandra salamandra). Ti so človeku povsem nenevarni, za psa pa pogosto usodni. Močerad ima namreč zaušesne žleze, iz katerih izloča posebno strupeno snov, ki se skozi ustno sluznico vsrka v organizem in takoj preide v kri. Znaki zastrupitve se pokažejo že v nekaj minutah z drgetanjem, izločanjem sline in včasih s krči, pri čemer lahko žival zapade v šok in pogine zaradi zadušitve.



Močerad se naseljuje v bližini vode, kamor samica odlaga ličinke. Tudi sicer je ljubitelj vlage, zato ga boste ob suši in sončni pripeki zaman iskali, saj ima zelo občutljivo kožo. Prehranjuje se s polži, deževniki in členonožci. Pri hoji si zaradi kratkih nog pomaga z zvijanjem telesa. Večkrat se sliši, da napoveduje vreme: če se vzpenja po strmini navzgor, bo deževalo, če pa leze navzdol, bo menda lepo vreme. Toda to zagotovo ne drži. Drži pa, da njegove ličinke najdemo samo v čisti vodi.