Oreščki, pršut in kakšno pivo edini doping

TREBELNO – Dober teden po velikem podvigu, ko je brez počitka pretekel pot od glave do repa naše države, je ultramaratonec Polde Saje s Čilpaha pri Trebelnem še vedno nekoliko utrujen, a zadovoljen. V treh dneh je nadoknadil dve noči brez spanca, tudi žulji in rane na nogah se lepo celijo, tako da je že obul športne copate in tudi tekel. »Bilo je naporno, sploh na začetku, si pa upam projekt ponoviti. A zdaj imam nov cilj, želim končati Ultrabalaton, dolg 212 kilometrov. To je edini tek, ki mi ga ni uspelo končati, a takrat sem moral odnehati zaradi vročine. Ta je namreč moj največji sovražnik,« pravi dolgoletni ljubiteljski tekač, sicer avtomehanik, avtoklepar in ljubitelj oldtajmerjev. Saje je sicer največji uspeh dosegel kot mladinec, ko je v mladinski državni ekipi pred tremi desetletji postal jugoslovanski ekipni prvak v krosu, z nazivom so se poleg njega okitili še Matjaž Fabjan, Bojan Vidmar in Jože Mikec.

Ko se cesta postavlja pokonci

Polde je nekaj mesecev načrtoval zadnji podvig, torej tek po naši domovini od Madžarske do Italije. Z BMW so ga spremljali prijatelji Ferdo Švajger, Matjaž Malenšek in Alojz Bevc, ki so ga oskrbovali s hrano in pijačo, pa tudi fotografirali so pot. Tek je Polde začel 25. aprila pet minut čez tri popoldne na mejnem prehodu Dolga vas, končal pa jo je na slovensko-italijanski meji, v Ankaranu, dva dni pozneje, 27. aprila, ob 19.20. Za dobrih 300 kilometrov je torej potreboval 52 ur in 15 minut. »Najhujše težave so se pojavile po petih urah teka zaradi bolečin v mišicah. Spremstvo sem že prej poslal naprej, tako da sem bil prepuščen sam sebi, pa še brez telefona sem bil. Na srečo mi je pomagal domačin, ki je ustavil rešilca, ko se je ravno peljal mimo. Oskrbeli so me, potem pa sem hitro vzel pot pod noge. Problem je bilo tudi pomanjkanje spanca, to te res utrudi. Cesta se ti začne postavljati pokonci, postaja valovita in sploh se ne zavedaš, da v bistvu stoje dremaš. Prvo noč sem spal pol ure, drugo uro in pol, ko je bila ravno nevihta,« nadaljuje.

Polde je ubiral stranske poti, da se je izogibal prometu, tekel je po kolovozih, kolesarskih poteh, gozdovih, skozi vasi, iskal bližnjice, zato je večkrat tudi zašel, a orientacija mu je bila avtocesta. Če je imel v prvem delu poti težave z gradbišči in cestnimi zaporami, je bil v drugem delu večji problem promet. S spremstvom se je na začetku dobival na nekaj ur, potem vse pogosteje. In hrana? »Jedel sem študentsko hrano, torej oreščke, banane, rozine in podobno, ter hribovske sendviče, torej žemlje s pršutom. Spil sem kakšnih šest litrov kokte s kofeinom, osem litrov vode in tudi pet piv. To je bil torej moj doping,« se nasmehne 50-letnik, ki je s tem tekom na neki način praznoval tudi svojega abrahama, tega je srečal pred meseci.

Smo se za to borili?

So se pa prijatelji, ko so se peljali na start teka, ustavili na Medvedjeku. Vsi so bili namreč tam udeleženi v vojni za Slovenijo. Veterani našim oblastnikom sporočajo, da se niso borili za takšno državo, kot jo imamo zdaj. »Kot 21-letni mulc sem poln zagona začel ustvarjati svoje življenje, vzel kredit in začel zidati, kot podjetnik in obrtnik sem zaposloval, danes pa smo tako daleč, da tisti, ki želi delati, ne sme uspeti. Imam občutek, da me želijo inšpektorji, policisti in redarji uničiti. A mojih nog in mojega znanja ne bo uničil nihče,« je odločen Dolenjec.

V Ankaranu ga je na cilju pozdravilo več navijačev in prijateljev. Z ekipo se je potem ustavil na zasluženi večerji. »Naročil sem zrezek z gobami. Bil je odličen, a mi nekako ni šel po grlu, kozarec piva mi je pa prijal! A to ni bil pravi zaključek akcije, z vsemi, ki so mi pomagali, se bomo enkrat dobili, da proslavimo uspeh,« zagotavlja Polde, ki prizna, da so mu prišle prav vse izkušnje njegovega življenja, tudi zato ob težavah, na katere je naletel, ni želel paničariti. »Tudi če je šlo kaj narobe, nisem imel pomislekov, saj sem vedel, da se bo našla rešitev. Pomoč bi poklical le, če bi bilo ogroženo življenje,« pribije tekač, ki se je doslej lotil že nekaj ekstremnih podvigov. Leta 2010, bil je 11. september, je za stavo tekel z vrha Triglava do Trebelnega. Sto sedemdeset kilometrov je pretekel brez večjih težav, bil je celo pol ure boljši od zastavljenega cilja 24 ur. In gotovo ni zanemarljivo dejstvo, da je tudi na Triglav šel peš. Leta 2014 pa je v tridesetih urah pritekel z vrha Triglava do Trdinovega vrha.