KJER JE VOLJA, JE TUDI POT
Ostala brez noge, a ne brez volje do življenja
Senti Jeler so pred desetimi leti po hudi nesreči z motorjem amputirali nogo, vendar živi polno življenje – študira, dela in igra odbojko.
Odpri galerijo
Odločna Senta FOTO: KLEMEN RAZINGER
»Poglej ga, saj ne more nič,« so besede, ki jih večkrat v šali izreče Jože Okoren, starosta in do nedavnega gonilna sila slovenskega paraolimpizma. Jože prihaja iz Trebnjega in je kmalu pristal na invalidskem vozičku, a se je v zgodovino vpisal kot prvi Slovenec s paraolimpijsko kolajno in s svojim zgledom in življenjem dokazal, da je pot res tam, kjer je volja. S svojim smislom za humor in jekleno voljo je postal vzor številnim.
S svojim optimizmom in voljo navdušuje tudi 24-letna Senta Jeler iz Leskovca pri Krškem, ki je pred desetimi leti ostala brez noge. »Zgodila se je nesreča z motorjem, bila sem sopotnica. Noga je bila od kolena navzdol zdrobljena, zgoraj pa odprti zlom stegnenice. Moja prva misel je bila: ne bom mogla več igrati nogometa,« nam pove Senta, ki je po nesreči dva meseca preživela v UKC Ljubljana, potem še pol leta na rehabilitaciji v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS - Soča. Tam je dobila tudi prvo protezo, sprva tako z negibnim gležnjem, potem z gibljivim, od leta 2016 pa nosi posebno, ki jo izdelujejo v Moor Ortotika in Protetika.
»Če je treba, sem zdaj lahko na nogah tudi 18 ur,« v smehu doda študentka fakultete za turizem v Brežicah. Ob tem pa še pridno dela. Vsak evro pride prav, Senta pa se dela ne brani. Njeni bližnji vedo povedati, da je zagnana, predana in delavna.
»Delam v hotelu na recepciji, pomagam tudi v eni od restavracij. Ko je kaj prostega časa, sem aktivna pri Rdečem križu v naši krajevni skupnosti. Sem predstavnica za mlade ter predsednica mladinskega sveta v naši občini, vključena sem v različne mladinske projekte, zdaj ravno pripravljam razpise za športni mladinski projekt.« Pa s tem še ni naštela vsega. Senta je tudi uspešna igralka odbojke sede.
»Štiri leta že treniram. Spomnim se, da je pred osmimi leti v Krško prišel selektor reprezentance Simon Božič in me vprašal, ali bi se pridružila reprezentanci. Takrat sem bila v srednji šoli, pa sem rekla, da nimam časa. Zdaj vem, da sem ga imela več kot danes,« smeje pove Senta, ki je hitro spoznala, da brez športa ne gre. Pred nesrečo je zelo rada igrala nogomet; v njeni ulici je bila pač bolj fantovska družba pa so potem vsi skupaj brcali.
Po nesreči se je naprej preizkusila v plavanju. V Krškem obstaja uspešno in zelo aktivno društvo ŠD Plavalček, ki ga izvrstno vodi Tatjana Lapuh. Ko je videla Sento na treningu, ji je predlagala, da bi se enkrat odpravili še na trening odbojke sede. Senta se je strinjala. Po prvem treningu je bila navdušena. »Vsi smo bili enaki, eni brez roke, drugi brez noge. Ne gledajo te čudno, ko ne moreš skočiti. Tako sem si prerazporedila urnik in začela trenirati,« opiše svoje odbojkarske začetke.
»Vedno sem bila športni tip, pogrešala sem to aktivnost. Predvsem pa mi šport danes prinaša sprostitev, druženje, nova poznanstva pa tudi nekaj sveta sem videla zaradi igranja odbojke,« nadaljuje sogovornica.
Minuli teden je bila na pogovoru za službo v Šmarjeških Toplicah, kjer je uspešno prestala uvajanje. »Na zadnjem sestanku sem jim povedala, da imam amputirano nogo. Prej o tem nisem hotela govoriti, saj nisem hotela, da me dojemajo kot invalidno osebo.«
Senta uporablja več protez. »Imam jih skoraj več kot čevljev,« se nasmeje in našteje svojo zbirko: klasična za hojo, ena za kopanje in še ena za čevlje z visokimi petami. »Vsaki dve leti mi na podlagi odločbe ZZZS pripada nova, vsakih pet let pa proteza za kopanje. Doplačati moram le okoli 180 evrov za poseben silikon, ki bolje in še kompaktneje poveže nogo in protezo.«
Zdaj ve, da je bilo najbolj pomembno, da je nesrečo preživela. »Ko sem bila na rehabilitaciji, sem se zelo trudila. Želela sem se vrniti domov in zaplesati na valeti. To mi je tudi uspelo. Ne bi pa šlo brez velike podpore staršev,« poudari Senta. Pravi, da se včasih vpraša, zakaj se je to zgodilo prav njej, a te misli hitro prežene. »Sem pozitivka. V družini je mama premagala raka, z očetom, ki je ledvični bolnik, sva jo nenehno vzpodbujala. Oče je pravi veseljak. Sama prej nisem bila taka, morda sem bila celo malce zadržana. Potem se je zgodila nesreča in danes se znam veseliti tudi majhnih stvari ...«
Tudi po 18 ur na nogah
S svojim optimizmom in voljo navdušuje tudi 24-letna Senta Jeler iz Leskovca pri Krškem, ki je pred desetimi leti ostala brez noge. »Zgodila se je nesreča z motorjem, bila sem sopotnica. Noga je bila od kolena navzdol zdrobljena, zgoraj pa odprti zlom stegnenice. Moja prva misel je bila: ne bom mogla več igrati nogometa,« nam pove Senta, ki je po nesreči dva meseca preživela v UKC Ljubljana, potem še pol leta na rehabilitaciji v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS - Soča. Tam je dobila tudi prvo protezo, sprva tako z negibnim gležnjem, potem z gibljivim, od leta 2016 pa nosi posebno, ki jo izdelujejo v Moor Ortotika in Protetika.
S kolegicami iz reprezentance FOTO: FACEBOOK
»Če je treba, sem zdaj lahko na nogah tudi 18 ur,« v smehu doda študentka fakultete za turizem v Brežicah. Ob tem pa še pridno dela. Vsak evro pride prav, Senta pa se dela ne brani. Njeni bližnji vedo povedati, da je zagnana, predana in delavna.
V pomoč so ji proteze. FOTO: SPORTIDA/ZŠIS-POK
»Delam v hotelu na recepciji, pomagam tudi v eni od restavracij. Ko je kaj prostega časa, sem aktivna pri Rdečem križu v naši krajevni skupnosti. Sem predstavnica za mlade ter predsednica mladinskega sveta v naši občini, vključena sem v različne mladinske projekte, zdaj ravno pripravljam razpise za športni mladinski projekt.« Pa s tem še ni naštela vsega. Senta je tudi uspešna igralka odbojke sede.
Selektor je prišel v Krško
»Štiri leta že treniram. Spomnim se, da je pred osmimi leti v Krško prišel selektor reprezentance Simon Božič in me vprašal, ali bi se pridružila reprezentanci. Takrat sem bila v srednji šoli, pa sem rekla, da nimam časa. Zdaj vem, da sem ga imela več kot danes,« smeje pove Senta, ki je hitro spoznala, da brez športa ne gre. Pred nesrečo je zelo rada igrala nogomet; v njeni ulici je bila pač bolj fantovska družba pa so potem vsi skupaj brcali.
Senta je ponosna na starše. FOTO: FACEBOOK
Po nesreči se je naprej preizkusila v plavanju. V Krškem obstaja uspešno in zelo aktivno društvo ŠD Plavalček, ki ga izvrstno vodi Tatjana Lapuh. Ko je videla Sento na treningu, ji je predlagala, da bi se enkrat odpravili še na trening odbojke sede. Senta se je strinjala. Po prvem treningu je bila navdušena. »Vsi smo bili enaki, eni brez roke, drugi brez noge. Ne gledajo te čudno, ko ne moreš skočiti. Tako sem si prerazporedila urnik in začela trenirati,« opiše svoje odbojkarske začetke.
Mama je premagala raka, z očetom, ki je ledvični bolnik, pa sva jo nenehno vzpodbujala.
»Vedno sem bila športni tip, pogrešala sem to aktivnost. Predvsem pa mi šport danes prinaša sprostitev, druženje, nova poznanstva pa tudi nekaj sveta sem videla zaradi igranja odbojke,« nadaljuje sogovornica.
Zaplesala je na valeti
Minuli teden je bila na pogovoru za službo v Šmarjeških Toplicah, kjer je uspešno prestala uvajanje. »Na zadnjem sestanku sem jim povedala, da imam amputirano nogo. Prej o tem nisem hotela govoriti, saj nisem hotela, da me dojemajo kot invalidno osebo.«
180
evrov mora doplačati za poseben silikon, ki bolje poveže nogo in protezo.
evrov mora doplačati za poseben silikon, ki bolje poveže nogo in protezo.
Senta uporablja več protez. »Imam jih skoraj več kot čevljev,« se nasmeje in našteje svojo zbirko: klasična za hojo, ena za kopanje in še ena za čevlje z visokimi petami. »Vsaki dve leti mi na podlagi odločbe ZZZS pripada nova, vsakih pet let pa proteza za kopanje. Doplačati moram le okoli 180 evrov za poseben silikon, ki bolje in še kompaktneje poveže nogo in protezo.«
AmbasadorkaSenta je tudi ena od 11 ambasadork in ambasadorjev programa Postani športnik, ki sta ga razvila Zveza za šport invalidov Slovenije - Paraolimpijski komite in Lidl Slovenija. Namen programa je vzpostavitev dolgoročnega sistema in ustreznih razmer za vključevanje mladih invalidov v športne aktivnost, predvsem pa želijo mladim invalidom in njihovim staršem razkriti pozitivne učinke športa.
Zdaj ve, da je bilo najbolj pomembno, da je nesrečo preživela. »Ko sem bila na rehabilitaciji, sem se zelo trudila. Želela sem se vrniti domov in zaplesati na valeti. To mi je tudi uspelo. Ne bi pa šlo brez velike podpore staršev,« poudari Senta. Pravi, da se včasih vpraša, zakaj se je to zgodilo prav njej, a te misli hitro prežene. »Sem pozitivka. V družini je mama premagala raka, z očetom, ki je ledvični bolnik, sva jo nenehno vzpodbujala. Oče je pravi veseljak. Sama prej nisem bila taka, morda sem bila celo malce zadržana. Potem se je zgodila nesreča in danes se znam veseliti tudi majhnih stvari ...«
