Otroka v šoli grozljivo pretepali, zato so se preselili v Slovenijo: »Prihajal je domov krvav in pretepen«

Družina iz hrvaškega Zagorja se je po letih trpinčenja sina, ki je bil v tamkajšnji šoli izpostavljen hudemu nasilju, odločila za selitev v Slovenijo. Najhujši dogodek, ki je prelomil njihovo potrpežljivost, je bil, ko so mu pri desetih letih v šoli zlomili roko.

»Nismo več vedeli, kaj storiti. Moj mož je že delal v Sloveniji, zato smo se v 15 dneh preselili v Mursko Soboto,« je za hrvaške medije povedala mama Tea, sicer mama šestih otrok.

Leta nasilja brez odziva šole

Tea se z grozo spominja, kako je njen sin večkrat prihajal domov krvav, z modricami, razbito arkado in udarninami na glavi. »Metali so ga po tleh, brcali, mu grozili na najbolj grozne načine. In vse to je doživljal do svojega desetega leta, potem pa so mu še zlomili roko,« pravi.

Kljub obljubam o individualiziranem pristopu in dodelitvi asistenta se je izkazalo, da je bil otrok med odmori pogosto sam pred zbornico, medtem ko so bili vsi učitelji za zaprtimi vrati. »Tri leta sem pisala maile, prosila, naj nekaj ukrenejo, a nikoli ni bilo narejeno nič. Vedno je bil kriv on, ker ima avtizem. Po zlomu roke je razvil depresijo, anksioznost in posttravmatsko stresno motnjo. Strah ga je bilo celo približati se šoli,« je razkrila Tea, ki še vedno hrani vso dokumentacijo in fotografije poškodb svojega sina.

Trpinčenje v šoli ima lahko zelo hude posledice. Simbolična fotografija. FOTO: Mrohana Getty Images/istockphoto

Družina je zadevo prijavila šolski inšpekciji, varuhinji za otroke, varuhinji za invalide, policiji, Centru za socialno delo in Agenciji za vzgojo in izobraževanje. Inšpekcija je ugotovila nepravilnosti, šola je bila pod nadzorom, vendar je bilo za njihovega sina že prepozno. »Naše dete je bilo uničeno,« pravi Tea.

Selitev v Slovenijo in povsem drugačna izkušnja

Ko so se preselili v Mursko Soboto, je otrok takoj začel obiskovati redno šolo skupaj s svojimi brati in sestrami. »Poslala sem vso dokumentacijo, in Zavod za šolstvo mu je takoj odobril individualiziran program. V dveh mesecih smo imeli sestanke s celotno ekipo in vse je bilo rešeno,« opisuje mama.

Sinko je dobil osebnega asistenta, učilnica je prilagojena njegovim potrebam, na voljo so mu didaktična orodja, ki jih v hrvaških šolah sploh niso imeli. »Vse je delovalo dve leti. Dobil je prijatelje, učil se je z veseljem, ocene so bile dobre. Počutil se je sprejetega,« pripoveduje Tea.

Žal je pred dvema letoma na igrišču zunaj šole doživel nov napad vrstnika, kar je sprožilo ponoven psihični zlom. Zato je moral celo na zdravljenje na otroško psihiatrijo. Kljub temu Tea pravi, da selitve nikoli niso obžalovali. Slovenski zdravstveni, socialni in šolski sistem so zanje neprimerljivo boljši od tistih na Hrvaškem. »Končno nismo več prepuščeni sami sebi. Vrtec, šola, vsi nam pomagajo,« zaključuje mama.