DOBRODELNO
Otrokom so priveslali računalnike
Na Ljubljanici so se 24 ur trudili za dober namen. Vsak kilometer vreden pol evra.
Odpri galerijo
Kdor vesla, zlo ne misli! FOTOGRAFIJE: Tina Podobnik
Po nenavadno hladnem maju je junija pritisnila peklenska vročina, toda po dobrem letu pandemskega zatišja in samote so prebivalci tudi v prestolnici množično zavzeli ulice. V četrtek in petek je bilo zelo živahno tudi na Ljubljanici.
Ne le zaradi turističnih ladjic, ki so končno spet začele pluti, temveč so po gladini dva dni v velikem številu drseli tudi čolni in supi. Nekateri hitro in elegantno, spet drugi so nekoliko bolj vijugali, počasneje, a nadvse radostno.
»Pomahajmo!« so se z enega kanuja, na katerem se je manjša skupina borila z manevriranjem, zaslišali radostni vzkliki, pomešani s smehom. Iskreni izraz veselja, ker smo naposled zapluli v nekdanjo družabno normalnost, a tudi zato, ker jih je po vodi gnalo dobro srce. Vesla so namreč vztrajno namakali na osmi dobrodelni prireditvi Veslajmo za dober namen, ki ga leto za letom organizirajo Kajakaška zveza Slovenije, Kajak kanu klub Ljubljana in dobrodelno društvo Hiša sonca.
Izkupiček, ki ga zberejo s prijavninami, donacijami in sponzorstvom, gre letos otrokom iz socialno ogroženih družin, da jim bo – če spet pride do tega! – šolanje na daljavo lažje in dostopnejše. »Upamo, da bomo z izplenom lahko vsaj 10 posameznikom priskrbeli prenosni računalnik in dostop do interneta,« je povedal Andrej Jelenc, pobudnik prireditve in glava Kajakaške zveze Slovenije.
Tablica in kreda. Nato zvezek in pisalo. Danes pa računalnik in dostop do spleta. Brez tega se otrok ne more več šolati. Pandemija je prisilila otroke v pouk na daljavo in razkrila, da žal vsi učenci še zdaleč nimajo enakih možnosti. Nekateri so se s starši gnetli za enim prenosnikom, morda ga niti imeli niso, v odročnejših krajih pa je internetna povezava zdaj delala, zdaj ne. »Minulo šolsko leto je bilo za nekatere verjetno neizmerno stresno. Upam, da se z jesenjo scenarij šolanja na daljavo ne bo ponovil, a če se, želimo opremiti vsaj nekaj družin. Tako bi jim stisko vsaj ublažili,« je pojasnil Jelenc.
Veslanje za dober namen se je začelo v četrtek ob dveh popoldne, ko so se pri Livadi na Ljubljanici prvi spustili po 5,5 kilometra dolgi krožni trasi proti zapornicama pri Ambroževem trgu. In nazaj. A tedaj, ko je sonce najbolj pripekalo, se jih je zbralo le osem, zato je organizatorje kar malo stisnilo pri srcu. Strah je bil odveč. Do poznih ur, ko je na prestolnico legala tema, je veslalo že več kot 120 ljudi, po 24 urah pa so jih v petek do 14. ure našteli 200. V mošnjiček z donacijami in prijavninami je z vsakim preveslanim kilometrom padlo še 50 centov, vsak udeleženec pa je veslal tako dolgo, kot je želel in zmogel. Nekateri so na vodi preživeli polnih 24 ur!
Na startu so napotke dajali učitelji kajaka, organizatorji so udeležencem brez lastnega plovila po želji zagotovili kanu, kajak ali sup. Veslal je lahko prav vsak, saj so poskrbeli tudi za hitro testiranje.
Ne le zaradi turističnih ladjic, ki so končno spet začele pluti, temveč so po gladini dva dni v velikem številu drseli tudi čolni in supi. Nekateri hitro in elegantno, spet drugi so nekoliko bolj vijugali, počasneje, a nadvse radostno.
Živahno je bilo ob reki in na njej.
»Pomahajmo!« so se z enega kanuja, na katerem se je manjša skupina borila z manevriranjem, zaslišali radostni vzkliki, pomešani s smehom. Iskreni izraz veselja, ker smo naposled zapluli v nekdanjo družabno normalnost, a tudi zato, ker jih je po vodi gnalo dobro srce. Vesla so namreč vztrajno namakali na osmi dobrodelni prireditvi Veslajmo za dober namen, ki ga leto za letom organizirajo Kajakaška zveza Slovenije, Kajak kanu klub Ljubljana in dobrodelno društvo Hiša sonca.
Izkupiček, ki ga zberejo s prijavninami, donacijami in sponzorstvom, gre letos otrokom iz socialno ogroženih družin, da jim bo – če spet pride do tega! – šolanje na daljavo lažje in dostopnejše. »Upamo, da bomo z izplenom lahko vsaj 10 posameznikom priskrbeli prenosni računalnik in dostop do interneta,« je povedal Andrej Jelenc, pobudnik prireditve in glava Kajakaške zveze Slovenije.
Pridno nabiranje krogov do zadnjega
Tablica in kreda. Nato zvezek in pisalo. Danes pa računalnik in dostop do spleta. Brez tega se otrok ne more več šolati. Pandemija je prisilila otroke v pouk na daljavo in razkrila, da žal vsi učenci še zdaleč nimajo enakih možnosti. Nekateri so se s starši gnetli za enim prenosnikom, morda ga niti imeli niso, v odročnejših krajih pa je internetna povezava zdaj delala, zdaj ne. »Minulo šolsko leto je bilo za nekatere verjetno neizmerno stresno. Upam, da se z jesenjo scenarij šolanja na daljavo ne bo ponovil, a če se, želimo opremiti vsaj nekaj družin. Tako bi jim stisko vsaj ublažili,« je pojasnil Jelenc.
Veslanje za dober namen se je začelo v četrtek ob dveh popoldne, ko so se pri Livadi na Ljubljanici prvi spustili po 5,5 kilometra dolgi krožni trasi proti zapornicama pri Ambroževem trgu. In nazaj. A tedaj, ko je sonce najbolj pripekalo, se jih je zbralo le osem, zato je organizatorje kar malo stisnilo pri srcu. Strah je bil odveč. Do poznih ur, ko je na prestolnico legala tema, je veslalo že več kot 120 ljudi, po 24 urah pa so jih v petek do 14. ure našteli 200. V mošnjiček z donacijami in prijavninami je z vsakim preveslanim kilometrom padlo še 50 centov, vsak udeleženec pa je veslal tako dolgo, kot je želel in zmogel. Nekateri so na vodi preživeli polnih 24 ur!
Najbolj vztrajna med ženskami in med moškimi sta domov odšla z nagrado Slowatch, tudi vsi, ki so preveslali vsaj 10 krogov (55 kilometrov), so nekaj prejeli.
Na startu so napotke dajali učitelji kajaka, organizatorji so udeležencem brez lastnega plovila po želji zagotovili kanu, kajak ali sup. Veslal je lahko prav vsak, saj so poskrbeli tudi za hitro testiranje.
