SLOVENIJA IZ SRCA
Padna je postala ameriška vas (FOTO)
Popotovanje po istrskem zaledju od Ospa prek Marezig in Šmarij do Padne.
Odpri galerijo
V Padni goste sprejemajo tudi z istrsko glasbo.
Foto: Janez Temlin
Tam, kjer prestopite Kraški rob, prvič vidite morje. In če ne bi hiteli, kot da bo naše morje zdaj zdaj izginilo, bi na desni strani ceste videli grad Socerb. Socerbske jame sicer ni videti, jo pa lahko obiščete, saj je samo 300 metrov od gradu. Nekoč naj bi tam prebival puščavnik Socerb, ki je dolgo šel v nos posvetni gospodi v Trstu, tako dolgo, da so ga odstranili. V jami je edina jamska cerkev v Evropi, a maše v njej so le občasno, v glavnem je zaprta, ključ pa v Kopru.
Kako je videti, lahko pogledate skozi rešetke. Nekaj malega boste videli. In ne pozabite, na gradu je odlična gostilna, prekrasen razgled, gostilničar Milan Graj pa vam dovoli tudi vpogled v obokano klet, ki je stara toliko kot grad. Kolikokrat je že predlagal, da bi ga preuredili v privlačno točko, toda nikoli ni denarja.
Takoj po viaduktu Črni Kal, domačini Kal izgovarjajo z l in ne z u, vas pot popelje desno in navzdol, prečkate vas Gabrovica, ki je imela že leta 1897 slovensko čitalnico in ji ne pravijo zaman uporniška vas. In že je tu Osp, razpotegnjena vas, kjer vas domačini ne bodo prijazno gledali, če boste parkirali na ozki, preozki cesti, saj ne morejo mimo. Je ena od najstarejših slovenskih vasi, saj jo prvič omenjajo že konec 11. stoletja. Od tam je lepo videti veliko steno, ki vabi obiskovalce iz vse Evrope. V bližnji gostilni izvemo, da izhaja ime Osp iz osipanja, saj se skale nenehno osipajo. Pod debelo plastjo nasipa naj bi bili tudi ostanki starorimskega mesta Pucinum, do katerega je nekoč segalo morje.
Osapska stena ima več plezalnih smeri, od Mišje peči, kjer je poleti tako vroče, da se še miši mumificirajo, do smeri Velika uharica, ki tam resnično gnezdi, zato med gnezdenjem tam plezanje ni dovoljeno. Zanimiv je vhod v osapsko jamo Grad, saj ima kar 40 metrov široka in dvajset metrov visoka vrata, z njih pa včasih kot grozdi visijo mladi plezalci, vrata predstavljajo svojevrsten izziv. V njej izvira Osapska reka, zato odgovorni ne pustijo, da bi obiskovalci šli globlje v skoraj dva in pol kilometra dolgo jamo, saj nikoli ne vedo, kdaj bo ven pridrla voda. V steni nad vasjo je tudi manjša jama Babna buža. Pred jamo Grad so ostanki nekdanjega obrambnega zidu, saj so se tja domačini skrili pred turškimi napadi, francoskimi vojaki in tudi med zavezniškim bombardiranjem Trsta in okolice.
Pred dnevi so v Ospu odprli hotelček Majda, prej je bila tam gostilna Majda, to je čisto na koncu vasi. Imajo šest sob, dovolj za zaključene družbe. »Restavracija bo, vsaj še nekaj časa, samo za hotelske goste,« je dejala Andreja Frelih, ki je nekoč vodila hotel Tartini v Piranu in LifeClass v Portorožu.
Pot nas naprej vodi do Kopra, do krožišča pred nekdanjo tovarno Tomos. Zdaj so to ostanki ostankov nekdaj uspešne tovarne. Tolminski kmetje trdijo, da se po tolminskih grapah še vedno vozijo z več desetletij starimi Tomosovimi mopedi, nekateri v Kopru pa plujejo s čolni, ki jih poganja motor tomos 4.
Še nekaj kilometrov po Vanganelski dolini pa navzgor in mimo umetnega Vanganelskega jezera, ki je postalo pravi raj za ribiče, mimo Babičev in na krožišču levo in v Marezige. V kraj, kjer je središče dežele refoška. Raje ne poskusite prepričati Marezižanov, da ima kdo drug boljši refošk kot oni, saj so potomci tistih fantov, ki so se fašistom uprli v znamenitem marezižanskem uporu in jih pošteno nabutali. Kraj je dobil dodano vrednost, ko je zadružno gostilno prevzel Alen Babič in iz nje naredil dobro istrsko gostilno z domačo hrano. Morda ime Karjola koga zavede, ampak tako je.
Na trgu, kjer so spomenik marezižanskemu uporu in padlim v NOB, razgledna tabla, ki vam pove, v kateri smeri je Koper pa Trst in da je tista špica v daljavi sam očak Triglav, tam je zdaj terasa gostilne in ne smemo pozabiti, prva vinska fontana v Sloveniji. Iz nje tečejo refošk, malvazija, chardonnay in nagrajeni refoški na prazniku refoška.
Skupina novinarjev iz Društva turističnih novinarjev, ki si je zadala, da bo prek svojih medijev predstavljala bolj ali manj znane slovenske turistične kraje, jo je potem mahnila v Šmarje. Novinarski kolega in pisatelj Marjan Tomšič je kraj poimenoval središče Šavrinov in zapisal, da so tu doma šavrinke, to so ženske, ki so vsako jutro, kaj jutro, že ponoči odšle v Trst in tam prodajale predvsem jajca. Resnici na ljubo, če ne bi bilo Tomšiča, več kot pol Kopra sploh ne bi vedelo, kje so Šavrini, še manj, kaj vse so morale pretrpeti šavrinke, da so nahranile družino.
Kraj ima nov trg in videti je zelo mlad, pa ni res, le na novo so ga zgradili leta 1947, in to ob pomoči mladinskih delovnih brigad. Vas je bila med vojno dvakrat požgana, prvič so požgali 31 hiš, drugič pa kar 120. Na začetku vasi pa je vinar in oljkar Ludvik Nazarij Glavina po načrtih arhitekta Marka Lavrenčiča dal zgraditi sodobno vinsko klet, ki meri v treh nadstropjih kar 5000 m2. Njegovo reprezentančno vino je refošk santomas. Tako ga je poimenoval leta 1997, ko je v knjigi Topographie de tous les vinobles connus, izšla je v Parizu leta 1832, našel odlomek, v katerem je pisalo, da med najbolj znana vina iz okolice Kopra spadajo vina z imenom santomas.
Pot od vinske kleti vodi navzdol, proti morju, in tam je na križišču apartma Mimosa. Sicer piše na tabli, da so tam že Sergaši, vendar pa je tabla Šmarje manj kot sto metrov daleč. »Pravzaprav,« je dejala lastnica Tanja Koprivc, »k nam hodijo sami prijetni ljudje, eni so ostali ves mesec.« Imajo bazen, igrišča, parking za avtodome, čez cesto pa je gostilna Trije lovci z odličnim kuharjem.
Pa še navzdol, do Idile. Tisti, ki so pred desetletji tu vozili, kolon še ni bilo, se bodo morda spomnili kočice, prej bajtice, ki se je ponašala z imenom kmečki turizem. Imeli so odlično hrano, sloveli so po domačih njokih in divjačinski omaki. Ves trud se je izplačal, to je danes čudovita restavracija, ki že spada pod t. i. ameriško vas Padna.
Ni vasi v Istri, ki bi jo poznalo toliko Američanov. Obiskovalci z velikih potovalnih ladij so namreč začeli postavljati Padno na svetovni turistični zemljevid.« Glavni je bil osebni pristop,« razloži gonilna sila turizma v kraju Denis Gojo. Vas ima dve gostilni, nedavno so odprli gostilno Golden Istra in takoj začeli streči posodobljeno istrsko, domačo hrano, od tartufov do njokov in ribjih plošč. Morje je čisto blizu, spodaj.
Leta 2006 je dobila turističnoinformacijsko pisarno z domačimi spominki, zaposlena deklica se obleče tudi v istrsko narodno nošo, slišati je domačo, istrsko glasbo. V nekdanji italijanski osnovni šoli je Galerija Božidarja Jakca, notri je celo stol, na katerem je veliki mojster, ki je v tej vasi preživljal mladost, sedel, ko je risal.
V Padni hočejo še korak naprej. Združeni so v evropskem projektu Pametnih vasi, iz Slovenije so tam še Šmarje, Kungota in Solčava. Celo nekaj apartmajev imajo na voljo. Tudi koronavirusa bo enkrat konec in želijo si, da bi bila vas takrat še lepša, da bi prebarvali zapuščena vrata in postorili še kaj, da bi bila tudi na prvi pogled bolj prijazna.
Istra še zdaleč ni samo morje. Foto: Janez Temlin
Kako je videti, lahko pogledate skozi rešetke. Nekaj malega boste videli. In ne pozabite, na gradu je odlična gostilna, prekrasen razgled, gostilničar Milan Graj pa vam dovoli tudi vpogled v obokano klet, ki je stara toliko kot grad. Kolikokrat je že predlagal, da bi ga preuredili v privlačno točko, toda nikoli ni denarja.
Takoj po viaduktu Črni Kal, domačini Kal izgovarjajo z l in ne z u, vas pot popelje desno in navzdol, prečkate vas Gabrovica, ki je imela že leta 1897 slovensko čitalnico in ji ne pravijo zaman uporniška vas. In že je tu Osp, razpotegnjena vas, kjer vas domačini ne bodo prijazno gledali, če boste parkirali na ozki, preozki cesti, saj ne morejo mimo. Je ena od najstarejših slovenskih vasi, saj jo prvič omenjajo že konec 11. stoletja. Od tam je lepo videti veliko steno, ki vabi obiskovalce iz vse Evrope. V bližnji gostilni izvemo, da izhaja ime Osp iz osipanja, saj se skale nenehno osipajo. Pod debelo plastjo nasipa naj bi bili tudi ostanki starorimskega mesta Pucinum, do katerega je nekoč segalo morje.
Padna se je pridružila evropskemu projektu Pametne vasi. Pametno.
Osapska stena ima več plezalnih smeri, od Mišje peči, kjer je poleti tako vroče, da se še miši mumificirajo, do smeri Velika uharica, ki tam resnično gnezdi, zato med gnezdenjem tam plezanje ni dovoljeno. Zanimiv je vhod v osapsko jamo Grad, saj ima kar 40 metrov široka in dvajset metrov visoka vrata, z njih pa včasih kot grozdi visijo mladi plezalci, vrata predstavljajo svojevrsten izziv. V njej izvira Osapska reka, zato odgovorni ne pustijo, da bi obiskovalci šli globlje v skoraj dva in pol kilometra dolgo jamo, saj nikoli ne vedo, kdaj bo ven pridrla voda. V steni nad vasjo je tudi manjša jama Babna buža. Pred jamo Grad so ostanki nekdanjega obrambnega zidu, saj so se tja domačini skrili pred turškimi napadi, francoskimi vojaki in tudi med zavezniškim bombardiranjem Trsta in okolice.
Pred dnevi so v Ospu odprli hotelček Majda, prej je bila tam gostilna Majda, to je čisto na koncu vasi. Imajo šest sob, dovolj za zaključene družbe. »Restavracija bo, vsaj še nekaj časa, samo za hotelske goste,« je dejala Andreja Frelih, ki je nekoč vodila hotel Tartini v Piranu in LifeClass v Portorožu.
Vinska klet Santomas v Šmarju Foto: Janez Temlin
Pot nas naprej vodi do Kopra, do krožišča pred nekdanjo tovarno Tomos. Zdaj so to ostanki ostankov nekdaj uspešne tovarne. Tolminski kmetje trdijo, da se po tolminskih grapah še vedno vozijo z več desetletij starimi Tomosovimi mopedi, nekateri v Kopru pa plujejo s čolni, ki jih poganja motor tomos 4.
Prva vinska fontana
Še nekaj kilometrov po Vanganelski dolini pa navzgor in mimo umetnega Vanganelskega jezera, ki je postalo pravi raj za ribiče, mimo Babičev in na krožišču levo in v Marezige. V kraj, kjer je središče dežele refoška. Raje ne poskusite prepričati Marezižanov, da ima kdo drug boljši refošk kot oni, saj so potomci tistih fantov, ki so se fašistom uprli v znamenitem marezižanskem uporu in jih pošteno nabutali. Kraj je dobil dodano vrednost, ko je zadružno gostilno prevzel Alen Babič in iz nje naredil dobro istrsko gostilno z domačo hrano. Morda ime Karjola koga zavede, ampak tako je.
Središče Marezig Foto: Drago Bulc
Na trgu, kjer so spomenik marezižanskemu uporu in padlim v NOB, razgledna tabla, ki vam pove, v kateri smeri je Koper pa Trst in da je tista špica v daljavi sam očak Triglav, tam je zdaj terasa gostilne in ne smemo pozabiti, prva vinska fontana v Sloveniji. Iz nje tečejo refošk, malvazija, chardonnay in nagrajeni refoški na prazniku refoška.
Skupina novinarjev iz Društva turističnih novinarjev, ki si je zadala, da bo prek svojih medijev predstavljala bolj ali manj znane slovenske turistične kraje, jo je potem mahnila v Šmarje. Novinarski kolega in pisatelj Marjan Tomšič je kraj poimenoval središče Šavrinov in zapisal, da so tu doma šavrinke, to so ženske, ki so vsako jutro, kaj jutro, že ponoči odšle v Trst in tam prodajale predvsem jajca. Resnici na ljubo, če ne bi bilo Tomšiča, več kot pol Kopra sploh ne bi vedelo, kje so Šavrini, še manj, kaj vse so morale pretrpeti šavrinke, da so nahranile družino.
Alen Babič je v Marezigah iz zadružne gostilne naredil dobro istrsko gostilno z domačo hrano. Foto: Jože Jerman
Kraj ima nov trg in videti je zelo mlad, pa ni res, le na novo so ga zgradili leta 1947, in to ob pomoči mladinskih delovnih brigad. Vas je bila med vojno dvakrat požgana, prvič so požgali 31 hiš, drugič pa kar 120. Na začetku vasi pa je vinar in oljkar Ludvik Nazarij Glavina po načrtih arhitekta Marka Lavrenčiča dal zgraditi sodobno vinsko klet, ki meri v treh nadstropjih kar 5000 m2. Njegovo reprezentančno vino je refošk santomas. Tako ga je poimenoval leta 1997, ko je v knjigi Topographie de tous les vinobles connus, izšla je v Parizu leta 1832, našel odlomek, v katerem je pisalo, da med najbolj znana vina iz okolice Kopra spadajo vina z imenom santomas.
Društvo turističnih novinarjev Slovenije (TNS) pod vodstvom predsednika Draga Bulca se je odzvalo na pobudo Nedeljskih novic, da člani društva prispevajo svoj kamenček v mozaik podpore slovenskemu turizmu, ki ga je prizadela koronakriza. Člani Društva turističnih novinarjev Slovenije so se odpovedali honorarju.
Pot od vinske kleti vodi navzdol, proti morju, in tam je na križišču apartma Mimosa. Sicer piše na tabli, da so tam že Sergaši, vendar pa je tabla Šmarje manj kot sto metrov daleč. »Pravzaprav,« je dejala lastnica Tanja Koprivc, »k nam hodijo sami prijetni ljudje, eni so ostali ves mesec.« Imajo bazen, igrišča, parking za avtodome, čez cesto pa je gostilna Trije lovci z odličnim kuharjem.
Pametna vas
Pa še navzdol, do Idile. Tisti, ki so pred desetletji tu vozili, kolon še ni bilo, se bodo morda spomnili kočice, prej bajtice, ki se je ponašala z imenom kmečki turizem. Imeli so odlično hrano, sloveli so po domačih njokih in divjačinski omaki. Ves trud se je izplačal, to je danes čudovita restavracija, ki že spada pod t. i. ameriško vas Padna.
Ni vasi v Istri, ki bi jo poznalo toliko Američanov. Obiskovalci z velikih potovalnih ladij so namreč začeli postavljati Padno na svetovni turistični zemljevid.« Glavni je bil osebni pristop,« razloži gonilna sila turizma v kraju Denis Gojo. Vas ima dve gostilni, nedavno so odprli gostilno Golden Istra in takoj začeli streči posodobljeno istrsko, domačo hrano, od tartufov do njokov in ribjih plošč. Morje je čisto blizu, spodaj.
V jami je edina jamska cerkev v Evropi, a maše v njej so le občasno, v glavnem je zaprta, ključ pa v Kopru.
Leta 2006 je dobila turističnoinformacijsko pisarno z domačimi spominki, zaposlena deklica se obleče tudi v istrsko narodno nošo, slišati je domačo, istrsko glasbo. V nekdanji italijanski osnovni šoli je Galerija Božidarja Jakca, notri je celo stol, na katerem je veliki mojster, ki je v tej vasi preživljal mladost, sedel, ko je risal.
V Padni hočejo še korak naprej. Združeni so v evropskem projektu Pametnih vasi, iz Slovenije so tam še Šmarje, Kungota in Solčava. Celo nekaj apartmajev imajo na voljo. Tudi koronavirusa bo enkrat konec in želijo si, da bi bila vas takrat še lepša, da bi prebarvali zapuščena vrata in postorili še kaj, da bi bila tudi na prvi pogled bolj prijazna.
