ROŽNIK
Parčki pregnali menihe
Priljubljena sprehajalna točka nad Ljubljano je tudi tradicionalno prizorišče praznovanja delavskega praznika; zabava je na predvečer praznika, uradna proslava naslednjega dne.
Odpri galerijo
Cerkev Marijinega obiskanja Foto: Goran Rovan
Na skrajnem robu Barja se vzpenja komaj 93 metrov visok grič Rožnik, ki je viden daleč naokoli, popotnikovo oko pa ga brž spozna po cerkvici na vrhu. V 15. stoletju so se po pobočju razprostirali vinogradi. Vrh se imenuje Šišenski hrib (429 m), bolj obiskan pa je Cankarjev vrh (394 m), poimenovan po pisatelju Ivanu Cankarju.
Rožnik je bil že od nekdaj priljubljena izletniška točka Ljubljančanov, tudi v virih se omenja že sorazmerno zgodaj. Tu je bila v 15. stoletju naselbina gobavcev, poleg tega so se zlasti pozneje ob epidemijah kuge sem zatekali meščani in mestno plemstvo. Zgodovinarji trdijo, da so si našli zavetišča v lesenih hišicah pa tudi v pristavah, ki so tu izpričane.
Na Rožniku je že v 16. stoletju stala cerkev Marijinega obiskanja, saj se prvič omenja že leta 1526. Vsekakor so jo v sredini 18. stoletja prezidali po načrtih arhitekta Candida Zullianija. Današnja stavba je doživela že več prezidav; najpomembnejša je tista iz leta 1814, ko je dobila novo klasicistično fasado.
Pod cerkvijo so v začetku 19. stoletja odprli gostilno Pri Matiji. Leta 1905 jo je kupil koroški Slovenec Karel Bergman, pri katerem se je leta 1910 nastanil pisatelj Ivan Cankar in tam živel vse do leta 1917. Danes je v stavbi nasproti gostilne na ogled Cankarjeva spominska soba. Na vrhu so ob 30. obletnici pisateljeve smrti postavili spomenik, delo kiparja Frančiška Smerduja. Odkrili so ga 12. decembra 1948.
Ivan Cankar se je na Rožniku zelo dobro počutil. Stanoval je v sobi, katere okno je gledalo proti cerkvi. Kjer je danes spominska soba, je bival le občasno, sicer pa je tam večkrat prespal Oton Župančič, kadar je obiskal prijatelja. Cankarjeve ljubezni iz tistega časa so bile zlasti Mici Pfeiferjeva, Mici Kesslerjeva in Milena Rohrmanova.
Po odhodu Bergmanovih iz Ljubljane so gostilno prevzeli njihovi sorodniki Franzotovi, zatem je menjala še nekaj lastnikov, dokler ni konec 20. let prišla na boben. Leta 1930 jo je na dražbi tedanje Ljudske posojilnice kupil Alojz Obersne. Za lokacijo so se zanimali tudi stiški menihi. Arhitekt Plečnik je načrtoval gradnjo sedemnadstropne hiše za samostan, a si je stiški opat premislil, menda ne zaradi denarja, temveč zaradi parčkov, ki jih na Rožniku nikoli ni manjkalo. Cesto od gostilne Pod Rožnikom, kakršno poznamo danes, so zgradili leta 1834 in v glavnem je še danes taka. Rožnik se je včasih imenoval tudi Zgornji Rožnik, delu pri Čadu pa so rekli Spodnji Rožnik.
Poti po Rožniku so zelo prepredene. Med najzanimivejši je približno tri kilometre dolga Jesenkova pot, poimenovana po botaniku in genetiku Franu Jesenku (1875–1932). Ob njej je z napisi označenih 30 različnih drevesnih vrst, ki rastejo na tem območju. Nekatere med daljšimi rekreacijskimi potmi se nadaljujejo čez sosednji Šišenski hrib in vodijo vse do Mosteca, kjer sta priljubljen rekreacijski center in prireditveni prostor. Pod Rožnikom je še ljubljanski živalski vrt.
Rožnik je bil že od nekdaj priljubljena izletniška točka Ljubljančanov, tudi v virih se omenja že sorazmerno zgodaj. Tu je bila v 15. stoletju naselbina gobavcev, poleg tega so se zlasti pozneje ob epidemijah kuge sem zatekali meščani in mestno plemstvo. Zgodovinarji trdijo, da so si našli zavetišča v lesenih hišicah pa tudi v pristavah, ki so tu izpričane.
Na Rožniku je že v 16. stoletju stala cerkev Marijinega obiskanja, saj se prvič omenja že leta 1526. Vsekakor so jo v sredini 18. stoletja prezidali po načrtih arhitekta Candida Zullianija. Današnja stavba je doživela že več prezidav; najpomembnejša je tista iz leta 1814, ko je dobila novo klasicistično fasado.
Na vrhu je gostišče. Foto: Goran Rovan
Pod cerkvijo so v začetku 19. stoletja odprli gostilno Pri Matiji. Leta 1905 jo je kupil koroški Slovenec Karel Bergman, pri katerem se je leta 1910 nastanil pisatelj Ivan Cankar in tam živel vse do leta 1917. Danes je v stavbi nasproti gostilne na ogled Cankarjeva spominska soba. Na vrhu so ob 30. obletnici pisateljeve smrti postavili spomenik, delo kiparja Frančiška Smerduja. Odkrili so ga 12. decembra 1948.
Ivan Cankar se je na Rožniku zelo dobro počutil. Stanoval je v sobi, katere okno je gledalo proti cerkvi. Kjer je danes spominska soba, je bival le občasno, sicer pa je tam večkrat prespal Oton Župančič, kadar je obiskal prijatelja. Cankarjeve ljubezni iz tistega časa so bile zlasti Mici Pfeiferjeva, Mici Kesslerjeva in Milena Rohrmanova.
Rožnik iz ptičje perspektive Foto: Primož Hieng
Po odhodu Bergmanovih iz Ljubljane so gostilno prevzeli njihovi sorodniki Franzotovi, zatem je menjala še nekaj lastnikov, dokler ni konec 20. let prišla na boben. Leta 1930 jo je na dražbi tedanje Ljudske posojilnice kupil Alojz Obersne. Za lokacijo so se zanimali tudi stiški menihi. Arhitekt Plečnik je načrtoval gradnjo sedemnadstropne hiše za samostan, a si je stiški opat premislil, menda ne zaradi denarja, temveč zaradi parčkov, ki jih na Rožniku nikoli ni manjkalo. Cesto od gostilne Pod Rožnikom, kakršno poznamo danes, so zgradili leta 1834 in v glavnem je še danes taka. Rožnik se je včasih imenoval tudi Zgornji Rožnik, delu pri Čadu pa so rekli Spodnji Rožnik.
Pot na Rožnik Foto: Goran Rovan
Poti po Rožniku so zelo prepredene. Med najzanimivejši je približno tri kilometre dolga Jesenkova pot, poimenovana po botaniku in genetiku Franu Jesenku (1875–1932). Ob njej je z napisi označenih 30 različnih drevesnih vrst, ki rastejo na tem območju. Nekatere med daljšimi rekreacijskimi potmi se nadaljujejo čez sosednji Šišenski hrib in vodijo vse do Mosteca, kjer sta priljubljen rekreacijski center in prireditveni prostor. Pod Rožnikom je še ljubljanski živalski vrt.
