Pasejo še okoli 450 ovac (FOTO)
Letošnje pestro poletno dogajanje na Jezerskem je minulo nedeljo doseglo vrhunec, saj so v neposredni bližini Planšarskega jezera pripravili že 64. Ovčarski bal, najstarejšo etnografsko prireditev v Sloveniji. Dogodek, ki ga pripravlja Gostišče ob Planšarskem jezeru v sodelovanju s Turističnim društvom Jezersko, sodelovali pa so tudi člani Kulturno-umetniškega društva Jezersko ter Društva rejcev ovac jezersko-solčavske pasme, je bil zelo dobro obiskan, pritegnil je namreč več kot sedem tisoč obiskovalcev, tudi iz tujine.
Ovčarski bal je za obiskovalce mamljiv tudi zaradi domačih dobrot, pripravljenih na tradicionalni način, na odprtem ognjišču. Za pester program so skrbeli še mlada domača glasbena zasedba Jutro, otroška folklorna skupina z Jezerskega, ljudski pevci Društva Židan parazol ter narodnozabavni ansambel Petra Finka.
Scenarij za bal je napisal domačin Vencelj Krč, ki je umrl pred 15 leti. Vrhunec letošnje 64. etnografsko-turistične prireditve je bil ob jesenskem prigonu drobnice s planine in predstavitev nekdanjega življenja in dela na planini ter drugih del, povezanih z ovcami in volno. Jezerski ovčarji so odšli na planino okoli svetega Petra, to je okrog 29. junija, običaj je bil, da je gospodinja pred odhodom na planino ovčjo čredo poškropila z žegnano vodo, pastir pa je rekel: »Bog nam dej gosto trav'co rast', sveta Neža pa naj nam pomaga jarce past'.«
Jezersko-solčavska ovca, ki je ena od slovenskih avtohtonih pasem, je bila tudi glavna zanimivost Ovčarskega bala. Ime je dobila po obeh krajih, kjer je bila reja teh ovac tam najbolj množična in najbolje organizirana. »Prepoznamo jo po izbočenem profilu glave in dolgih ušesih. Je močna planinska ovca, ustvarjena za hribe. Je del naravne in kulturne dediščine, zato je dolžnost, da jo ohranjamo in ščitimo,« smo izvedeli.
V grbu občine
Najstarejšo slovensko etnografsko prireditev vsako leto organizirajo drugo nedeljo v avgustu, čeprav ovce po navadi s planin pridejo septembra ali še celo pozneje. Jezersko je od leta 1850 znano po vzreji avtohtone pasme jezersko-solčavskih ovac, Občina Jezersko pa ima ovco tudi v grbu. Kot je povedal Aleš Petek iz Gostišča ob Planšarskem jezeru, ima zato prireditev velik pomen pri ohranjanju tradicije.
Očala ali solze
Sicer pa v društvu, ki zajema območje od Zgornjesavske doline, prek Karavank in Gornje Savinjske, rejci redijo 5500 teh ovac, skupaj z rodovniškimi ovcami. Živali te pasme so sicer brezrožne in večinoma bele barve, pojavljajo pa se tudi črne in črno-bele. Pri belih ovcah je zaželena temna barvna lisa okrog oči ali tako imenovana očala ali pa pod očmi (solza) ter na konicah ušes.
»Prednost avtohtonih pasem je, da so izredno dobro prilagojene okolju. Odlično rejsko delo v teh krajih kažejo tudi odlikovanja z mednarodnih razstav živine v Parizu v drugi polovici 19. stoletja. Tako je postala jezersko-solčavska ovca znana tudi zunaj domačih krajev. Takrat so naše plemenske ovne kupovali rejci s Tirolske in Bavarske. Tam je bila naša ovca poznana kot Seelaender ali Kaerntner Schaf,« nam pojasni Janez Smrtnik, predsednik Društva rejcev ovac jezersko-solčavske pasme in eden večjih rejcev.
Obiskovalci so lahko videli postopke pridobivanja ovčje volne.
»Na planinah v okolici Jezerskega se v teh dneh pase še okoli 450 ovac,« še izvemo, pa tudi, da jih je bilo pred desetletji, ko so domačini večinoma živeli od ovčereje, na Solčavskem in na jezerskih planinah še na tisoče. »Zdaj se ovce pasejo na visokogorskih pašnikih, kjer uživajo najboljšo gorsko pašo, na žalost pa na njih ni več pastirjev in majeric, ki bi planinam vdihnili tisti pravi planšarski pečat,« pravi Janez Smrtnik.
Bog nam dej gosto trav’co rast’, sveta Neža pa naj nam pomaga jarce past’.
Navdušili stari običaji
Na osrednjem prizorišču ob Planšarskem jezeru so prikazali tudi stare običaje, ki jim še posebno pristnost dajejo stara jezerska govorica in oblačila iz starih časov. V etnološki igri so prikazali stare običaje življenja na planini in prve dneve pastirjev po prihodu s planine. Jezerski gruntar in njegova žena sta tako pričakala planšarje, ki so čez poletje pasli ovce na visokogorskih pašnikih in ki so prišli poročat, kako je potekala paša. Majerica jim je v planini dobro kuhala in stregla. Spoznali pa smo tudi lovca, ki je čredo varoval pred zvermi. Ob njihovem pomenku smo spoznavali način življenja, kakršno so živeli naši predniki. Volna je imela v tistih časih velik pomen za domačo oskrbo z oblačili in je bila skromen, vendar pomemben vir zaslužka domačinov.
Po prihodu v dolino so ovce zaprli v ogrado, ki so pritegnile zlasti otroško radovednost ter čakale na striženje. Vsi obiskovalci si radi ogledajo, kako spretno znajo ovco ostriči in njeno volno pripraviti za nadaljnjo obdelavo. Striženja se je vešče lotil Janez Smrtnik, po domače Kovkov. Ovca v povprečju da sicer okoli dva kilograma volne na leto. Videli so tudi postopke pridobivanja ovčje volne, od krtačenja in predenja, polstenja do pletenja nogavic.
Organizatorji so z domačimi jedmi, tradicionalno pripravljenimi na odprtem ognjišču, poskrbeli, da obiskovalci niso bili lačni. Pekli so jagenjčke in odojke, jedci pa so lahko poskušali tudi ovčji, kozji in kravji sir različnih slovenskih sirarjev. Domačini so poskrbeli še za značilne tradicionalne jedi, kot so masunjek, kislo mleko, klobase, koroški ajdovi žganci in kislo zelje, kar je na tovrstnih prireditvah že prava redkost. Prazničnost dogodka so ponazorili s sveže ocvrtimi flancati, ki so jih dobili pastirji, ki so prišli jeseni v dolino. Seveda je bilo zanje veliko povpraševanja tudi med obiskovalci.
7 tisoč ljudi je pritegnil.
