Pater Gržan blagoslovil avte prostovoljcev

Po štirih tednih od kataklizme v Zgornji Savinjski dolini so mnogi še vedno razseljeni. Odstranjevanje posledic ujme in ponovno vzpostavljanje življenja gre zelo počasi. Pomoč zato ne sme ugasniti, razlaga Primož Planovšek, ki se že več tednov trudi, da bi jo ljudje dobili čim prej. S prijatelji na različne konce dostavlja vse mogoče, od hrane do kuhinje.

Planovšek se je prvič na pot proti Ljubnemu, Lučam in Solčavi odpravil sam že dva dni po poplavah: »Gospe v mozirskem zbirnem centru sem vprašal, kdo jim hrano in druge potrebne stvari vozi v Zgornjo Savinjsko dolino, pa so povedale, da prevoza nimajo. Telovadnica je bila pa vsega polna! Sploh nisem več razmišljal. V avto sem naložil osnovna živila, vodo, WC-papir …«

Ko se je prvi dan vračal domov, ga je že klical bratranec Boštjan, ki je s svojim psom Lokijem zdaj redni član ekipe. Do danes se je Planovšku pridružilo še ducat prostovoljcev. Prvih deset dni so vozili pomoč vsak dan, zdaj vozijo vsaj še dvakrat tedensko. Vedno poizvedo, kaj ljudje potrebujejo, mnogi se že tudi sami oglasijo in povedo, kaj bi radi, hkrati pa ga kličejo tisti, ki bi radi pomagali. Potrebe vsakič znova objavi na družbenem omrežju.

Pater Karel Gržan je prostovoljcem blagoslovil vozila, a povedal, da so pravzaprav že blagoslovljena. Ob Gržanu stojita prostovoljec Primož Planovšek in Violeta Bulc, Gržanova soseda.

Domača organizacija

Hrane in druge pomoči, ki jo razvozijo po dolini, ne zbirajo, ampak sproti poberejo, saj prostorov za skladiščenje nimajo. Včasih stvari peljejo neposredno do ljudi, včasih material pustijo pri domačinih, ki ga razdelijo naprej. Štefka Škoberne, ki živi na začetku zaselka Struge v občini Luče, bo živež razdelila drugim: »Ljudje mi povedo, kaj najbolj potrebujejo, jaz to javim Primožu. Tokrat sem prosila za krompir. Višje namreč živi več kot 70 let stara gospa. Njivo ji je v celoti zasulo, zdaj pa sama koplje krompir izpod pol metra nasutja! In so ga pripeljali.«

Boris Zamernik, ki mu je hišo v Strugah v celoti zasulo, je z veseljem vzel nekaj zelenjave: »Kar prinesejo, ogromno pomeni. Da nimamo stroška še s tem. Ker tako ali tako zdaj nimaš nič. Vse je dobrodošlo in vse prav pride.« Kam bodo šli, še ne vedo. Njegova hiša je samo še za rušenje. Hiše Irene Kosmač pa sploh ni več oziroma stoji le še nekaj zidov. »Lani sem si uredila novo centralno na biomaso, nov dimnik, šest ton peletov sem imela, vse pripravljeno za zimo. Zdaj pa živim v Lučah v enem apartmaju. Imam eno sobo in kopalnico. Do aprila sem lahko tam. Problem bo v Lučah, ker ni stanovanj,« je dejala Kosmačeva. Tudi pri njej so prostovoljci pustili živež.

Razvlažilnik so tokrat peljali v Podvolovljek.

Blagoslov za ljudi

Med prostovoljci sta tudi Mojca Kramar Kokalj in Mirko Kramar, oskrbnika Koče na Loki. Po že tako katastrofalni sezoni, ko so bili le trije sončni vikendi, sta jo sredi glavne sezone morala zapreti, saj poti do koče ni, steze pa niso varne zaradi plazov. Pa sta se odločila, da bosta pomagala, z nasmehom pove Mojca: »Če si ves čas v svoji žalosti, se ti lahko zmeša. Ljudje pa so bolj potrebni pomoči kot mi. Gremo naprej!« Pravzaprav smo te njene besede slišali marsikje. Nesite pomoč še kam drugam, kjer so bolj potrebni pomoči. Ena največjih katastrof je naplavila ogromno blata, ampak še več sočutja.

Ob Koči na Loki je kapelica, kjer bi moral 15. avgusta maševati pater Karel Gržan, ki živi v Konjskem Vrhu. Karavana prostovoljcev je obiskala tudi patra, ki je bil kar nekaj dni povsem odrezan od sveta. Njegove oči, ki vedno žarijo, so bile tokrat še bolj iskrive. Preden je blagoslovil avtomobile vseh zbranih prostovoljcev, pa je dejal, da so njihova vozila že blagoslovljena: »S temi avtomobili ste naredili toliko dobrega, da ste jih zaznamovali z dobroto. Ti avtomobili bodo vedno nosilci dobrega. Blagoslov bo samo potrdil, s čimer ste vozila že zaznamovali, in sicer s poslanstvom ljubezni. Bili ste prenašalci dobrote, ki so jo ljudje najbolj potrebovali. Za te ljudi ste blagoslov tudi vi.« Po blagoslovu in po celodnevnem delu je Mojca postregla z domačimi dobrotami, tudi v čast kar trem rojstnim dnem v zadnjih dneh, ki so jih praznovali ti dobri ljudje. Med njimi tudi Planovšek, ki upa le, da se vsa ta dobrota in solidarnost ne bosta izgubili.

Pater Gržan je sklenil: »Toliko sočutja, kot sem ga videl zdaj, še nisem srečal v življenju. Kakor je to neurje odprlo rane v stvarstvu, tako so se odprla tudi srca. Kot je bila velika ranjenost, tako je bila tudi ogromna sočutnost. Koliko povezanosti se je prebudilo! Nekdo mi je rekel, prej smo hodili drug mimo drugega, zdaj pa hodimo drug z drugim. To je treba ohraniti. Tudi pri meni so se zbirali ljudje, ki niso mogli v cerkev, pa smo imeli tu maše. Predlog je bil, da bi vsako leto obhajali dan sočutja. V spomin na te dogodke, ki so nas močno povezali. Da te povezanosti ne bi pozabili. Da bi dejansko vedeli, da je največ, kar je, ljubeča bližina.«