Pegaz udaril s kopitom in odprl rogaški vrelec

ROGAŠKA SLATINA – Pošta Slovenije je izdala znamko ob 110. obletnici prvega zajetja mineralne vode donat Mg v Rogaški Slatini. Njena zgodovina je nadvse zanimiva. Izkopanine ter rimska cesta, ki je mimo Lemberga in Rogatca vodila iz Celeje v Petovijo, dokazujejo, da so območje Rogaške Slatine poznali že Kelti in Rimljani. Dokumentirana zgodovina Rogaške Slatine sega v leto 1141, ko je bil vodnjak slatine omenjen kot mejnik v neki zemljiškoknjižni listini.

Analiziral jo je alkimist

Zdravilne učinke rogaške vode so že pred prvimi pisnimi omembami leta 1572 poznali številni domačini in tudi romarji, ki so glas o čudežni zdravilni moči vode širili po vsej deželi Štajerski in dalje. Danes je uveljavljeno prepričanje, da je vrelce odkril hrvaški ban Peter Zrinjski, eden najmogočnejših fevdalcev tedanje Evrope, ki naj bi bil leta 1665 na lovu v okolici Rogaške. Ker je imel težave z jetri, so mu kmetje priporočili pitje vode iz vrelca sredi gozda v bližini farne cerkve Sv. križa. Zrinjski je čudežno ozdravel in hkrati poskrbel za sloves tako imenovane svetokriške mineralne vode.

Iz podatkov, ki jih je zbral Rudolf Leskovar, lahko sklepamo, da je zgodovina rogaških vrelcev vsaj 100 let starejša. Iz dobe, preden se je pojavil grof Zrinjski ob vrelcih, imamo vsega tri podatke o vrelcih. Prvi zgodovinski podatek je analiza rogaške slatine, ki jo je izvedel slavni alkimist. L. Thurneysser in rezultat objavil v Frankfurtu na Odri leta 1572. Gre torej za analizo alkimista.
Drugi zgodovinski podatek iz dobe pred grofom Zrinjskim je opis geografskega položaja naših vrelcev v knjigi Neuw Wasserschatz, ki je izšla 1584 v Frankfurtu ob Majni in jo je napisal zdravnik oziroma doktor Tabernaemontanus, ki med drugim navaja, da je vrelec za pitje neužiten, koristen pa naj bi bil za zunanje težave, kot so garje, lišaji in kožna znamenja.

Leskovar omenja še tretji vir, to je zgodovinsko preverjenega pacienta Wolfa Ungnada. Na svojih popotovanjih je zbolel in med drugim prispel v Rogaško Slatino. Očitno so rogaški vrelci Ungnadu veliko pomenili, če je od daleč pripotoval do njih, da bi si pozdravil hudo bolezen. Žal je leta 1594 umrl, star komaj 28 let.

Teklo skozi bezgovo steblo

Rogaški zdravilni vrelci so bili torej dobro znani in so sloveli že v 16. stoletju. Če so res tako zdravilni, da se je tudi že v 16. stoletju širil njihov glas po svetu, zakaj se to ni izrazilo ob samih vrelcih, z ureditvijo, nastankom zdravilišča? Še dobro stoletje pozneje, ob prihodu grofa Zrinjskega, je bila namreč edina vrelčna naprava votlo bezgovo steblo, skozi katero je pritekala voda. Vzrokov je več. Vrelci so bili v dolini tik ob meji, od koder so grozili vpadi Turkov, kuga in druge epidemije. Povrhu vsega so bile prometne zveze slabe.

To je bila tudi doba, ko so se termomineralni vrelci še uporabljali predvsem za kopeli. Za nastanek kopališča so vrelci s takrat majhno zmogljivostjo dajali premalo vode. Šele po tridesetletni vojni, torej stoletje pozneje, se je težišče uporabe zdravilnih voda premaknilo. Šele tedaj se je začela razvijati pitna kura kot bistveni del zdraviliškega zdravljenja. V drugi polovici 17. stoletja se je ob vrelcih pojavil grof Peter Zrinjski, ki je zdravilno vodo pil.

Leta 1803 so štajerski deželni stanovi z deželnim glavarjem grofom Attemsom na čelu odkupili zemljišča okoli vrelcev od takratnih zasebnih lastnikov. To leto velja za leto ustanovitve zdravilišča, ki je takrat dobilo prvega ravnatelja posesti in prvega stalnega zdravnika. Tega leta so v zdravilišču lahko zasilno nastanili le okoli 20 do 25 gostov. Počasi je naraščala tudi prodaja mineralne vode, ki jo je bilo mogoče kupiti v vseh avstrijskih deželah, na Ogrskem, Hrvaškem, v Italiji, Grčiji in celo Egiptu.

Po Apolonovem ukazu

Legenda o nastanku rogaškega vrelca je zapisana in upodobljena v bakrorezu nemške izdaje knjige Roitschocrene iz leta 1687. Podoba v knjigi prikazuje, kako bog Apolon Pegazu naroča, naj na mestu blizu Rogatca in cerkve Sv. križa udari s kopitom in tako odpre Roitschocrene, rogaški vrelec. V legendi Apolon pravi: »Tu, kjer stojiš, je vir zdravja in resnična božja moč. Namesto Hippocrene pij Roitschocrene rogaški vrelec, ki je pred teboj.« Pegaz je tako postal simbolni stvarnik rogaške mineralne vode in simbol občine Rogaška Slatina.

Na začetku 20. stoletja, točneje leta 1908, so pod vodstvom geologa in vrelčnega inšpektorja iz Karlovih Varov dr. Josepha Knetta med iskanjem novih izvirov naravnih mineralnih vod našli takrat najbolj mineralizirano vodo, ki so jo po Donački gori poimenovali Donat. Zaradi visoke vsebnosti magnezija je edinstvena zdravilna mineralna voda, ki kurativno in preventivno pomaga pri presnovnih boleznih in diabetesu.

Ob izidu znamke je mag. Aljaž Čoh, domačin, že vseskozi zaposlen v Drogi Kolinski, ki polni to zdravilno mineralno vodo, povedal, da donat Mg med nekaj več kot 2000 priznanimi naravnimi mineralnimi vodami v Evropski uniji vsebuje največ raztopljenih mineralnih snovi (13 g/L) in ima najvišjo vsebnost magnezija (1 g/L). Prav zaradi edinstvenosti donata Mg je Zdravilišče Rogaška edino zdravilišče v Sloveniji ter širše v srednjeevropskem prostoru, ki je usmerjeno v preprečevanje, nadaljnje zdravljenje in rehabilitacijo obolelih na prebavnem sistemu ali tistih z metabolnimi obolenji.