Peš čez minska polja od Razdrtega do Albanije (FOTO)

27-letna absolventka Maruša Orel iz Šmarij na Vipavskem se te dni pripravlja na dokončanje magistrskega študija na filozofski fakulteti v Ljubljani. Denar si trenutno služi z inštrukcijami in obrezovanjem drevja, med pripravo magistrske naloge pa ji misli večkrat uidejo k letošnjemu poletju, ko je opravila izjemen izziv – sama je prehodila izjemno zahtevno, kar 1340 kilometrov dolgo pohodniško pot od Razdrtega prek Hrvaške, Bosne in Črne gore do vasice Valbona v Albaniji.

Via Dinarica se vije po prostranih in zelo malo obiskanih območjih balkanskega Dinarskega gorstva, vse to je vzdržljivo dekle prehodilo samo oziroma v družbi desetletnega borderskega ovčarja Pikija. Le zadnjih 300 kilometrov ji je družbo delal njen fant Gašper.

Zadnjih 300 km jo je spremljal fant Gašper.

»To je bila zame predvsem izjemno naporna izkušnja. Ne gre namreč samo za hojo, ampak za preživetje v naravi, spanje sredi ničesar, iskanje hrane in vode, več dni ne srečaš nikogar ... Ne samo enkrat, večkrat sem bila na robu obupa in razmišljala, da bi odnehala. Toliko nevarnosti, kot sem jih doživela na tej poti, res nisem pričakovala, in vse to je izzivu vzelo nekaj užitka. Vsekakor pa zdaj, ko razmišljam za nazaj, lahko rečem, da mi je pot ogromno dala, in več časa ko mine, manj neprijetnih stvari se spominjam,« pripoveduje zgovorna Primorka.

Zbudila sta jo specialca

Največje težave ji je delal strah pred divjimi zvermi, migranti in minami. A glede živali je vedela, v kaj se spušča, in se je na srečanja z njimi dobro pripravila. Na youtubu je veliko nasvetov za pohodnike po dolgih poteh, zato se je opremila s sprejem za medvede, ki pa ji ga na srečo ni bilo treba uporabiti.

»Srečala sem dva medveda in enega slišala. Še največja težava pa so bile miši, toliko jih je bilo, da so mi včasih kar plesale pod šotorom. Na začetku je bilo najhuje, saj je zvečer vse polno glasov v naravi, in takrat se moraš znati umiriti in v glavi pregnati strahove. Rečeš si, na primer, da je živali še bolj strah kot tebe, in to resnično pomaga. In ravno ko mi je uspelo nekako premagati te strahove, sem prišla v Senj, kjer sta me sredi noči iz šotora vrgla hrvaška plačana specialca in me odpeljala na drugo mesto, kjer sem lahko prespala. Povedala sta mi, da sem spala prav na poti, ki jo uporabljajo migranti, in da je to območje, kjer je veliko napadov. Tam sem resno razmišljala, da bi se obrnila in ali je sploh vredno vztrajati. Zjutraj sem se šla pozanimat na policijsko postajo, ali naj sploh nadaljujem pot, in prijazni policisti so me vsaj malo pomirili, da je najbolj nevaren del za mano, in mi svetovali, kje naj grem naprej,« pripoveduje.

Tri mesece je trajalo. FOTOGRAFIJE: osebni arhiv

Naslednja nepričakovana nevarnost so bile mine v Bosni. Seveda je vedela zanje, ni pa pričakovala, da so tako slabo označene. Imela je sicer telefonsko aplikacijo, ki je tudi opozarjala na ostanke vojne na Balkanu, vendar pa je večkrat nevede hodila po minskem polju in šele na koncu videla tablo, na kateri je pisalo, da jih od tam naprej ni bilo več. »Najhuje je, ko se začneš bati in začne delovati psiha. Večkrat sem kričala od strahu in obupa, saj nisem vedela, ne kje so mine ne kje je pot. Včasih me je bilo tako strah, da sem se razveselila že kravjega dreka, saj je bil to znak, da so tam vsaj kakšna živa bitja,« se spominja slabih izkušenj.

Seveda pa so bila tudi lepa doživetja, se zasmeje. »Predvsem srečanja s prijaznimi ljudmi ob vsej poti. Malo so me sicer čudno gledali, verjetno zato, ker sem ženska, pa še sama. Nekaj težav je bilo tudi zaradi psa, saj imajo na Balkanu do njih še vedno drugačen odnos, kot ga imamo mi. Vendar pa lahko rečem, da nimam niti ene slabe izkušnje z ljudmi. Tudi ne z migranti, ki sem se jih po tisti izkušnji v Senju tako bala, čeprav je potem, ko te vsi opozarjajo pred njimi, kar težko nadaljevati pot.«

Gasilci so ji pripravili vodni slavolok

Maruša se je za Via Dinarico odločila potem, ko je pri enem od študijskih predmetov izdelala e-knjigo o dolgih pohodniških poteh, nato pa je vse izpite opravila že do konca aprila.

»Vedela sem, da ne bom nikoli več v življenju imela toliko časa na razpolago, zato sem se odločila za to pot. Odločilno pa je bilo tudi, da gre čez malo poznani Balkan, da je finančno precej bolj ugodna od drugih in da na njej ni množic, kot so na primer na romarski poti Camino. Tega si res nisem želela. Me je pa zadnjih 300 kilometrov spremljal moj fant in z njim sva se po nekaj zapletih tudi srečno vrnila domov. Kako sem bila presenečena, ko so mi domačini iz moje vasi pripravili sprejem, gasilci pa celo vodni slavolok. Najprej sem mislila, da so vse pripravili za kakšnega soseda, ki se je poročil, a so to naredili meni v čast,« se smeje. 

Spala je ali v šotoru ali v bivaku.

Premagala je za dobrih šest Everestov višinskih metrov.

Nič ju ni zaustavilo, niti slabo vreme.