Pesnila je že v osnovni šoli

Štajerke Anje Smogavec tistim, ki so že dolgo dejavni na slovenski glasbeni, predvsem narodno-zabavni sceni, ni treba posebej predstavljati. Poznajo jo domala vsi muzikanti od Prekmurja do Primorske pa tudi ona njih. In to do obisti, saj jih kot sodelavka portala Narodnjak, edinega in prvega spletnega portala, namenjenega izključno narodno-zabavni glasbi, že leta predstavlja širši javnosti. No, seveda ni naključje, da tudi sama poje in ima izostreno uho za lepe viže, saj je očitno podedovala glasbene gene od očeta Ivana, ki je bil dolga leta član Bistriškega odmeva, še pred tem pa Fantov izpod Rogle in Bratrancev.


Nič čudnega torej, da je doslej že s tremi narodno-zabavnimi ansambli posnela tri viže. Prvi valček z naslovom Vem, nekje ljubezen čaka je posnela v sodelovanju z Ansamblom Roka Žlindre, drugega z naslovom Vse najboljše, ati, ki ga je, kot pove že naslov, posvetila očetu, prav tako muzikantu, z Ansamblom Vikend, tretjega z naslovom Moč prijateljstva pa s člani Ansambla Žvižg.

Nagrajeni eseji

Že v srednji šoli je Anja dokazala, da ima tudi žilico za pisanje esejev. »V zadnjem letniku srednje ekonomske šole v Slovenski Bistrici me je profesorica prijavila na državno tekmovanje v pisanju esejev. Prvi trije so bili nagrajeni in med njimi se je znašel tudi moj z naslovom Pasti ljubezni, ki so mi ga za nagrado natisnili in dejansko je bil ta mladinski roman moja prva knjiga,« je ponosna Anja, ki je decembra lani izdala tudi prvo pesniško zbirko z naslovom Koktejl rim, v kateri je zbrala 65 pesmi.

Resničnih in izmišljenih, zabavnih in globoko izpovednih, ki so nastajale leta in leta, prijatelju Aleksandru Mrviču, ki je urednik portala Narodnjak, pa gre zahvala, da je ta pesniška zbirka ugledala luč sveta, za naslovnico je poskrbela Sintija Leva Bukovnik, pevka Ansambla Žvižg. »Rime sem rada zlagala že v osnovni šoli, zdaj pa je napočil čas za izid pesniške zbirke z naslovom Koktejl rim, ki zajema celoten opus mojih pesmi, od osnovnošolskih dni do danes. Morda bi zaradi kakšne ponesrečene, preveč enostavne rime lahko katero izločila, pa je namenoma nisem. Pisala sem jih v trenutkih navdiha, nikoli pod prisilo. Včasih sem jih v enem dnevu napisala več ali tudi po več mesecev nobene,« je 30-letna Anja razkrila v predgovoru.


Dodala je, da je v pesmih razkrila svojo čustveno, globoko izpovedno plat pa tudi zabavno z vsemi prigodami in nezgodami iz njenega vsakdanjega življenja. »Teme so takšne za navadne smrtnike, z veliko optimizma in humorja. Izhajala sem iz sebe in svojih občutkov ter iz lastne domišljije. Saj ne rečem, da ne bom nikoli več ničesar spesnila, ampak zdi se mi, da sem za zdaj skozi stihe povedala vse, kar sem imela povedati. A s tem Koktejlom rim za zdaj zaokrožujem in zaključujem svoje pesniško ustvarjanje,« dodaja Anja, ki je neizmerno hvaležna svoji družini, da jo podpira pri vseh njenih zamislih in idejah.

Vozička ne potrebuje več

Kar ni nepomembno, če vemo, da Anja vendarle ni čisto običajna ženska, saj je od rojstva zaznamovana s hudo diagnozo cerebralne paralize. Pravzaprav so zdravniki njenemu očetu Ivanu in mami Marjani, ki se jima je Anja rodila dva meseca prezgodaj, napovedali, da njuna hči verjetno nikoli ne bo govorila niti samostojno sedela, kaj šele hodila. Danes pa ne le da veliko piše, veliko se tudi giba, in to brez vozička. »Brez vozička bi lahko živela, brez glasbe, predvsem domačih viž, pa ne,« pravi Anja, ki je ne le uspešno zaključila srednjo šolo, temveč tudi študij in postala univerzitetna diplomirana socialna delavka.

Pol leta je v Domu dr. Jožeta Potrča, v enoti Slovenska Bistrica, opravljala pripravništvo, kar je predpogoj za opravljanje strokovnega izpita in nadaljnjo zaposlitev. »Komaj čakam, da opravim še to formalnost, saj si nadvse želim opravljati svoj poklic in pomagati ljudem, s tem pa osebnostno rastem in se učim mnogih veščin tudi sama,« pravi Anja, doma iz Tinjske Gore nad Slovensko Bistrico, ki se sama sebi nikoli ni smilila, zato tudi od drugih ljudi ne želi slišati kakšnega pomilovanja. Prav nasprotno. Trudi se živeti čim bolj normalno, to pa sta ji ves čas omogočala mati in oče. In številni prijatelji in prijateljice, ki jih ima. Z mnogimi je obiskovala veselice po Sloveniji. Tisto, kar bo letos najbolj pogrešala, bodo zagotovo veselice in koncerti, ki jih verjetno zaradi koronavirusa še lep čas ne bo. Ali pa se bo hitro spet vse uredilo. Anja je optimistka in vedno je verjela v svoje sanje, zato tudi tokrat verjame, da bo kmalu spet za vse posijalo sonce.