Pet prijateljev 42 dni v osami na smučišču
Turni smučarji so karanteno prestali v gorah. Po hrano nekajkrat peš v Bohinj.
Odpri galerijo
Peterico prijateljev je karantena doletela na Voglu, kjer so se odločili tudi ostati. FOTOGRAFIJE: Osebni arhiv
»Namesto da bi ljudje čas, ko smo bili v karanteni, izkoristili zase, za to, da se hiter tempo življenja vsaj za trenutek upočasni, saj nam to primanjkuje, so se ves čas ukvarjali drug z drugim. To je slovenska mentaliteta,« nam je zaupal Jan Viktor Markov, eden od peterice turnih smučarjev, ki so se med razglasitvijo epidemije znašli na Voglu, nato pa zavestno ostali prav tam, visoko v gorah. V dolino so se vrnili po 42 dneh.
V začetku marca, življenju pred koronavirusom, ko si nihče ni niti v najbolj čudnih sanjah predstavljal, da se bo življenje za nekaj mesecev tako rekoč ustavilo, se je pet ljudi in dva psa za devet dni odpravilo v kočo na Vogel. Tako kot že zadnjih sedem let so se namestili v počitniški hiši na smučišču nad Bohinjskim jezerom, t. i. Sirarni, ki stoji na 1413 m visoki planini Zadnji Vogel.
»Nekateri so nameravali ostati devet dni, drugi pa bi se menjavali. Ko je vlada razglasila epidemijo, so nam pristojni na Voglu povedali, da zapirajo celotno infrastrukturo in da imamo do nedelje čas, da se z nihalko spustimo v dolino. Potem je padla ideja, da kar ostanemo,« pravi sogovornik in odgovarja, da je večina udeležencev samozaposlena, »projekti so nam takoj padli v vodo, tako da delovnih obveznosti nismo imeli«.
Dogovorili so se s pristojnimi na Voglu, obvestili domače, z nihalko, s katero ljudje sicer niso več smeli, so jim pa lahko na hrib poslali vsaj še nekaj zalog hrane. Sprva so računali, da bodo ostali še kakšen teden, morda dva. »A že takoj v prvem tednu so nam začeli vsi bližnji govoriti, naj ne hodimo dol, da smo v tej krizi šele na začetku,« pripoveduje Markov. Poslali so jim pakete, sami pa so šli od koče peš s turnimi smučmi do zgornje postaje gondole in nato s tovorom nazaj. V tednih, ki so sledili, so hrano na tak način dobili petkrat, enkrat pa so se ponjo sami odpravili v dolino: »Avtomobile smo imeli parkirane pri spodnji postaji, v trgovino in lekarno sva šla samo dva, da nismo delali gneče tam, nato pa smo se peš vrnili na hrib. Vse smo točno preračunali, saj smo vedeli, da bo pot nazaj naporna. Nakupili smo toliko stvari, da je vsak nosil približno 12-kilogramski nahrbtnik, hodili smo tri ure,« pripoveduje Markov.
Na meniju so bile večinoma jedi na žlico, a pekli so tudi pico in se posladkali s sacher in limonino torto, pijano nevesto, tiramisujem, manjkalo ni niti palačink. »Gondoljerji so nam že prej dali 120 jajc, proslavili smo tudi veliko noč in naredili šunko v testu ter pobarvali pirhe s čebulo. Manjkala ni niti potica, ker nismo imeli orehov, je bila pač kokosova,« pripoveduje sogovornik. Dolge dneve in noči so si krajšali na različne načine, a brez televizije. Nekajkrat smo imeli filmski večer, sicer pa smo brali knjige, reševali križanke, ob večerih smo igrali karte, pela je kitara, našteva Markov in dodaja, da je bilo treba poskrbeti tudi za drva, da jim ni bilo hladno.
«Veliko smo se sprehajali, če imaš s sabo dva psa, ti nikoli ni dolgčas. Iz snega smo naredili jadrnico, ko smo bili razočarani zaradi odpovedi Planice, smo v šali priredili svojo različico,« našteva Markov. Naklonjeno jim je bilo tudi vreme, saj »smo se kopali v soncu, enkrat pa nam je čez noč nasulo pol metra snega, kar je poskrbelo za zimsko kuliso z razglednice«.
V prazno in ustavljeno Ljubljano so se tako namesto 15. marca vrnili sredi aprila. »Tudi vrnitev domov me je pozitivno presenetila, saj sem videl, koliko ljudi je bilo zunaj, na sprehodu, skratka v naravi. Da ni nujno preživljati časa po gostilnah. Čeprav, kot je videti zdaj, ko je epidemije konec, je bilo ravno to, da lahko znova posedajo po gostilnah, najbolj pomembno. Menim, da smo imeli pravzaprav srečo, da so nam bile tudi zvezde naklonjene, da smo bili odmaknjeni od splošnega psihiranja vsaj v prvih dveh tednih. In mislim, da bi takšen nekajtedenski odklop potrebovali vsaj enkrat na leto prav vsi,« sklene sogovornik.
Zadelo jih je med smučanjem
V začetku marca, življenju pred koronavirusom, ko si nihče ni niti v najbolj čudnih sanjah predstavljal, da se bo življenje za nekaj mesecev tako rekoč ustavilo, se je pet ljudi in dva psa za devet dni odpravilo v kočo na Vogel. Tako kot že zadnjih sedem let so se namestili v počitniški hiši na smučišču nad Bohinjskim jezerom, t. i. Sirarni, ki stoji na 1413 m visoki planini Zadnji Vogel.
V Splošni bolnišnici Jesenice so zaradi pozitivnega brisa na novi koronavirus pri medicinski sestri z gastroenterološkega oddelka včeraj uvedli zaščitne ukrepe in prepovedali obiske. Oddelek so zaprli. Kot je povedal v. d. direktorja bolnišnice Miran Rems, do okužbe ni prišlo zaradi prenosa z bolnika, temveč je sodelavka zbolela doma, pri čemer še ni jasno, od kod izvira okužba. Brise so odvzeli tudi preostalim zaposlenim. Šest jih je odšlo v karanteno. Zaradi preprečevanja širitve virusa so morali v začasno karanteno tudi šolarji drugega razreda OŠ Prežihovega Voranca na Jesenicah. Na rezultate brisa sicer še čakajo. Drugo okužbo pa so potrdili v Ljubljani. Skupaj so testirali 828 ljudi.
»Nekateri so nameravali ostati devet dni, drugi pa bi se menjavali. Ko je vlada razglasila epidemijo, so nam pristojni na Voglu povedali, da zapirajo celotno infrastrukturo in da imamo do nedelje čas, da se z nihalko spustimo v dolino. Potem je padla ideja, da kar ostanemo,« pravi sogovornik in odgovarja, da je večina udeležencev samozaposlena, »projekti so nam takoj padli v vodo, tako da delovnih obveznosti nismo imeli«.
Projekti so nam takoj padli v vodo, tako da delovnih obveznosti nismo imeli.
Dogovorili so se s pristojnimi na Voglu, obvestili domače, z nihalko, s katero ljudje sicer niso več smeli, so jim pa lahko na hrib poslali vsaj še nekaj zalog hrane. Sprva so računali, da bodo ostali še kakšen teden, morda dva. »A že takoj v prvem tednu so nam začeli vsi bližnji govoriti, naj ne hodimo dol, da smo v tej krizi šele na začetku,« pripoveduje Markov. Poslali so jim pakete, sami pa so šli od koče peš s turnimi smučmi do zgornje postaje gondole in nato s tovorom nazaj. V tednih, ki so sledili, so hrano na tak način dobili petkrat, enkrat pa so se ponjo sami odpravili v dolino: »Avtomobile smo imeli parkirane pri spodnji postaji, v trgovino in lekarno sva šla samo dva, da nismo delali gneče tam, nato pa smo se peš vrnili na hrib. Vse smo točno preračunali, saj smo vedeli, da bo pot nazaj naporna. Nakupili smo toliko stvari, da je vsak nosil približno 12-kilogramski nahrbtnik, hodili smo tri ure,« pripoveduje Markov.
Šunka, pirhi in potica
Na meniju so bile večinoma jedi na žlico, a pekli so tudi pico in se posladkali s sacher in limonino torto, pijano nevesto, tiramisujem, manjkalo ni niti palačink. »Gondoljerji so nam že prej dali 120 jajc, proslavili smo tudi veliko noč in naredili šunko v testu ter pobarvali pirhe s čebulo. Manjkala ni niti potica, ker nismo imeli orehov, je bila pač kokosova,« pripoveduje sogovornik. Dolge dneve in noči so si krajšali na različne načine, a brez televizije. Nekajkrat smo imeli filmski večer, sicer pa smo brali knjige, reševali križanke, ob večerih smo igrali karte, pela je kitara, našteva Markov in dodaja, da je bilo treba poskrbeti tudi za drva, da jim ni bilo hladno.
so jim za začetek priskrbeli žičničarji z Vogla.
«Veliko smo se sprehajali, če imaš s sabo dva psa, ti nikoli ni dolgčas. Iz snega smo naredili jadrnico, ko smo bili razočarani zaradi odpovedi Planice, smo v šali priredili svojo različico,« našteva Markov. Naklonjeno jim je bilo tudi vreme, saj »smo se kopali v soncu, enkrat pa nam je čez noč nasulo pol metra snega, kar je poskrbelo za zimsko kuliso z razglednice«.
Znati se ustaviti
V prazno in ustavljeno Ljubljano so se tako namesto 15. marca vrnili sredi aprila. »Tudi vrnitev domov me je pozitivno presenetila, saj sem videl, koliko ljudi je bilo zunaj, na sprehodu, skratka v naravi. Da ni nujno preživljati časa po gostilnah. Čeprav, kot je videti zdaj, ko je epidemije konec, je bilo ravno to, da lahko znova posedajo po gostilnah, najbolj pomembno. Menim, da smo imeli pravzaprav srečo, da so nam bile tudi zvezde naklonjene, da smo bili odmaknjeni od splošnega psihiranja vsaj v prvih dveh tednih. In mislim, da bi takšen nekajtedenski odklop potrebovali vsaj enkrat na leto prav vsi,« sklene sogovornik.
