Peterica alpinistov po cesti smrti z gorskimi kolesi (FOTO)
Pet izkušenih alpinistov, Alen Voljkar, Marko Baloh in Dejan Kuserbanj iz Alpinističnega odseka Kamnik ter Rok Balažič in Pavel Vavkman iz Planinskega društva Žalec, je v preboldski občinski knjižnici predstavilo svoja doživetja z odprave v bolivijsko gorovje Cordillere Real. Uvod v potopis sta pripravili Lea Felicijan v imenu knjižnice in Nina Fajfar v imenu planinskih društev.
Dogodka sta se udeležila tudi predsednika planinskih društev Matic Pečovnik (Prebold) in Nejc Balažič (Žalec). Na odpravo so se alpinisti odpravili zadnji teden v lanskem maju.
Vpliv višine
Kot je povedal vodja odprave in domačin Kuserbanj, se je ideja porodila že pred leti v kavarni 13 Buhos v Huarazu v Peruju, kjer sta si z Matthewom Wardom izmenjevala plezalne cilje za Južno Ameriko. »Na začetku lanskega leta sem po številnih preložitvah znova začel raziskovati možnosti za vzpone. Pet nas je nato oblikovalo končno ekipo. Sodelovali smo pri določanju ciljev odprave, usklajevanju terminskega načrta, pripravi logistike, pridobivanju sredstev in urejanju potrebne dokumentacije. Ko smo že vsaj desetič podrobno pregledali seznam, smo se 22. maja podali proti Boliviji,« je povedal Dejan in opisal pot iz Slovenije, ki se je po 24 urah in dveh prestopih končala na letališču El Alto v La Pazu.
»Že pri nalaganju transportnih torb v taksi smo dodobra občutili vpliv višine. Da bi se bolje aklimatizirali, smo se z gondolskim sistemom Teleférico povzpeli na El Alto in na višini 4100 m preživeli dobršen del dneva. Ob vrnitvi v hotel sem se sestal s Slovenko Tino, ki živi v La Pazu. Predlagala nam je, da naslednji dan obiščemo cesto smrti, ki se začne na višini 4700 m in konča v Jungi na nadmorski višini 1200 m. Spust smo opravili z gorskimi kolesi.«
Ideja za podvig se je rodila že pred leti v kavarni 13 Buhos v Huarazu v Peruju.
Bakterijska okužba
Drugi dan so se zaradi karnevala peš odpravili na drugi konec mesta, kjer jih je čakal prevoz. Po štiriurni slikoviti vožnji so prispeli v dolino. Tam so se dogovorili za prenos opreme z osli in začeli pristop proti zavetišču na višini 4600 m. »Ponoči so se pri meni začele prve zdravstvene težave, ki so se v naslednjih dneh v različnih oblikah pojavile tudi pri drugih. Ker se stanje ni izboljšalo, sem naslednji dan sestopil v dolino in se vrnil v La Paz,« pove Dejan, ki je nato obiskal bolnišnico, kjer so ugotovili bakterijsko okužbo, ki je pri domačinih običajna, za tujce pa nekoliko večja težava. V tem času so se drugi najprej odpravili proti vrhu Pico Austria (5327 m) in ga okoli poldneva uspešno osvojili. Ob vrnitvi so vsi, razen Marka Baloha, občutili težave.
Ta se je naslednji dan v zgodnjih jutranjih urah povzpel na vrh Carro Jallayco (5234 m), popoldne pa še na Pico Mirador (5223 m). Dan pozneje so se Marko, Rok in Pavel odpravili na Pequeño Alpamayo (5370 m), po ledeniku so se nato vrnili do izhodišča. Med njihovim podvigom je tudi Alen zbral moči in se povzpel na Pico Mirador, ki ga je že prej osvojil Marko. Po prespani noči pa so se vsi skupaj vrnili v La Paz, kjer so od Dejana izvedeli, kakšne želodčne težave jih pravzaprav tarejo.
Prvi na vrhu
V prihodnjih dneh so sledili še aklimatizacijski vzponi pred glavnim ciljem odprave, goro Illimani (6438 m). Najprej so se Alen, Marko in Dejan povzpeli na Cerro Kolini (5004 m). Dan pozneje so se vsi skupaj podali proti izhodišču za naslednji cilj, proti gori Huayana Patos (6088 m). »Pot do bivaka na približno 5000 m ni bila težavna. Ob 2. uri zjutraj smo se odpravili proti vrhu. Na začetku ledenika smo se razdelili. Alen in Marko sta se podala po francoski smeri, preostali trije pa po običajni. Vzpon so spremljali močan veter in nizke temperature.
A čeprav smo med vsemi alpinisti, ki so imeli isti cilj kot mi, krenili zadnji, smo bili prvi na vrhu. Po nekaj fotografijah smo se vrnili proti bivaku. Tam smo ostali še en dan dlje, ker smo zamudili prevoz, a se hkrati dodatno aklimatizirali za naš glavni cilj, ki pa meni očitno ni bil namenjen, da ga osvojim, saj so se znova pojavili simptomi bakterijske okužbe prebavil,« z nekoliko grenkim priokusom pove Dejan. Brez njega so se podali proti zastavljenemu cilju. Najprej proti višinskemu taboru Nido de Condor na 5500 m.
»V taboru so ugotovili, da ni na razpolago obljubljenega šotora. Trije so se zato stiskali v enem, ki je premajhen že za dva, eden pa si je delil šotor z vodnikom. Kljub temu so se zjutraj v dveh navezah odpravili proti vrhu. Po več urah so dosegli vetrovni vrh Iliimanija,« opiše potek vzpona na glavni cilj odprave Dejan, ki se je v tem času odpravil raziskovat območje narodnega parka Sajama.
Doživetje: Titikaka
Tja se je odpravil z vodnikom, park je bil ob njunem prihodu zaprt zaradi tragične nesreče naveze treh gornikov na vulkanu Parinacota (6330 m).
Trije so se stiskali v šotoru, ki je premajhen že za dva, eden pa si je delil šotor z vodnikom.
»Kljub temu sva se odločila za vzpon brez nosačev do višinskega tabora, a sva se zaradi neznosnih razmer z močnim vetrom in mrazom odločila za sestop in se naslednji dan vrnila v La Paz. Preostali so se medtem odločili za vrnitev v dolino Condoriri in nato v dveh navezah za vzpon na Pequeño Alpamayo in na vrh Condoririja. Midva s Pavlom pa sva se odločila za obisk najvišjega plovnega sladkovodnega jezera na svetu Titikaka, kar je bilo izjemno doživetje. Z ladjico sva se odpeljala na Otok sonca, kjer sva občudovala starodavno arhitekturo in se seznanila z zgodovino ljudstva. Sledila je dvodnevna pot proti domu z vmesnim pristankom v kolumbijski Bogoti, kjer smo morali na polet čakati kar 17 ur. Ta čas smo izkoristili za ogled starega dela Bogote in se z zobato železnico povzpeli na vrh Condoririja Monserat, od koder je čudovit razgled na mesto. Po 37 urah smo pristali v Benetkah,« še zadovoljno pove Dejan Kuserbanj, vesel, da jim je ob vseh zdravstvenih in drugih težavah uspelo uresničiti številne cilje in ob tem spoznavati delo, življenje ter zgodovino bolivijskega ljudstva in andske civilizacije.
