Petje zamenjala za lectarstvo

Miklavži in parkeljni iz lecta so zagotovo nekaj posebnega, če ne drugega, nas spominjajo na neke stare čase, ki jih ni več. A ostali so znameniti slovenski lectarji, ki ohranjajo oziroma negujejo to starodavno tradicijo krašenja medenih kruhkov. To so Hiša mojstrovin Perger 1757 iz Slovenj Gradca, Medičarstvo Jožice Celec iz Ratkovcev na Goričkem, Lectar iz Radovljice, Šolarjevi s Strmce pri Laškem, Majda Arh Sevšek iz Leskovca pri Krškem in drugi. Ne le znamenita lectova srca in punčke, tudi za obdarovanje ob sv. Miklavžu lectarji še danes izdelujejo medene kruhke s podobo dobrega svetnika in priprošnjika ter njegovih hudih, največkrat v rdeče obarvanih članov spremstva, parkeljnov.

Lectarstvo je oblikovanje slastnega peciva iz medenega testa – lecta. Spada med najstarejše obrti v mestih in trgih. Lect je poltrajno pecivo v obliki ploščic ali figuralnih, okrašenih ali predmetnih podobnjakov. Poleg moke je med glavna sestavina testa, to je oblikovano v lesenih ali pločevinastih modelih ali prostoročno.

Testo počiva ves mesec

Prvotno medeno pecivo ni bilo barvano, ampak je bilo značilne medene barve. Tak lect je najbolj poznan na območju Škofje Loke in Dražgoš na Gorenjskem. Postopki v lectarstvu in medičarstvu se do sredine 19. stoletja niso bistveno spremenili, v bidermajerskem času pa se je pojavil lect z okrasjem iz barvanega sladkorja, škroba in želatine. Nastajala so živobarvna lectova srca z ogledalci, verzi in sličicami.

Prve lectarske obrtnike bomo našli že v 13. stoletju. Za svoje izdelke so potrebovali čebelji panj, torej med in satje. Med so vmešali v moko, navadno je bila ta ržena ali ajdova, in iz testa pekli kolačke, satje pa so uporabili za sveče. Kot pravijo mojstri lectarske obrti Pergerjevi iz Slovenj Gradca, vsak izdelek nastaja po fazah. Zanimivo je, da medeno testo najprej en mesec počiva v posebnih lesenih čebrih, ki so stari približno dvesto let. Potem ga ročno oblikujejo in spečejo. Srčke in druge izdelke pobarvajo v živo pisane in rdeče tone ter jih dopolnijo z različnimi verzi ali ogledalci.


Lectarji so svoje izdelke prodajali ob prazničnih dnevih, na žegnanjih in na sejmih. Srčki in drugi medeni izdelki so bili bogata paša za oči, poleg tega pa tudi mamljiva slaščica ali priljubljeno darilo. S takim lectovim srcem so lahko fantje enostavno in učinkovito izražali svojo ljubezen do deklet, ob sv. Miklavžu pa z lectom razveselimo vse tiste, ki jim je to preprosto všeč. Lect je sicer užiten, a poznavalci bontona pravijo, da ne bi bilo lepo, če bi ga pojedli, saj ste ga dobili v dar.

Že deveta generacija

Medeni raj v osrčju idiličnega srednjeveškega mesta Slovenj Gradec še danes predstavlja sanje naših prednikov, ki so preživele stoletja. Najgloblje družinske skrivnosti so se ohranile do danes, ko se bogata medičarska, lectarska in svečarska dediščina družine Perger uspešno prenaša na zdaj že deveto generacijo. Skrbno izbrane sestavine narave, iz katerih z ljubeznijo in strastjo oblikujejo najboljše izdelke iz medu in satja že vse od leta 1757, ter družinske inovacije so njihovo zgodbo popeljale že na vse kontinente.

Majdo Arh Sevšek poznamo kot pevko, zadnja leta pa se veliko bolj kot glasbi posveča lectu. Živi in dela v Leskovcu pri Krškem, kjer ima lectarstvo dolgo tradicijo. Zadnji lectar v Krškem je bil Engelbert Stary, ki je v kraj prišel sredi 80. let 19. stoletja. »Medičarstvo v Krškem se je prenašalo iz roda v rod, a je žal leta 1956 usahnilo,« je povedala Majda. »Lectarstvo se je v Krško vrnilo leta 2012, ko sem se naučila tega dela in za izdelke iz lecta pridobila certifikat domače obrti. Zdaj izdelujem različne dekorativne izdelke iz lecta, ki so lahko čudovito darilo za krst, birmo, poroko ali pa za poslovna darila. Lectove stvaritve izdelujem po naročilu in želji naročnika, saj je to tudi trajni spominek. Njegov rok trajanja je do 50 let in več, če je le primerno shranjen. V podjetju pečemo še različno drobno pecivo, medenjake in torte.« Medu za medenjake, ki so osnova za lectove izdelke, ne kupuje, saj se je odločila še za čebelarstvo. Tako kar sama pridela domači leskovški med, predvsem kostanjevega in cvetličnega.

Lectova srca izdelujejo tudi Šolarjevi s Strmce pri Laškem. Franc Šolar pravi, da tradicija njihovega lectarstva seže v leto 1985, ko se je ženi Tatjani, gospodinji in spretni rokodelki, porodila ideja po ohranitvi tovrstne dejavnosti. »To je sicer običajno družinska tradicija, a le redke rokodelke so uspešno prenesle znanje na mlajše rodove,« je s ponosom povedal gospodar. »Čebelarstvo je že več kot 30 let stara dejavnost v naši družini, na to smo zelo ponosni, saj nam čebele plemenitijo življenje.«