Petra Vilfana so imeli za norca: poglejte, kako jim je odgovoril
Poletje gre počasi h koncu, ostali pa bodo spomini. Tisti lepi tudi za skoraj 250 otrok, ki so preživeli košarkarske počitnice na slovenski Obali. Športno društvo Košarkarska šola Peter Vilfan je letos organiziralo že jubilejni 30. poletni košarkarski tabor v Strunjanu. Kamp pa je kot vedno potekal v prostorih Centra za usposabljanje Elvire Vatovec.
»Menim, da smo lahko zelo zadovoljni s tem, kar smo naredili v mesecu dni, ko smo v Strunjanu gostili štiri izmene košarkarjev: eno v sodelovanju s Košarkarsko zvezo Slovenije in še tri naše. Odzivi so izvrstni, fenomenalni. Ko končaš tak tabor, sta srce in duša polna. Si prezadovoljen,« je oče tabora Peter Vilfan poln vtisov.
»Živim svoje sanje. Ne prvič. Ko sem začel igrati košarko, sem sanjal, da bom državni reprezentant. Prijateljem sem pri 15 letih rekel, da bom igral na svetovnem prvenstvu, pa so me imeli za norca. Pa sem tudi to dosanjal. Ko sem končal kariero vrhunskega košarkarja, mi je bilo jasno, da me delo trenerja ne zanima, odločil sem se za košarkarsko šolo, tudi kamp. Danes v tem uživam. Sanjam svoje sanje, v njih uživam. Včasih sem bil razpet med Ljubljano in Strunjanom, letos sem bil le enkrat vmes v Ljubljani, sicer ves čas na taboru. Imam tudi posebno prakso: ko otroci zaspijo, okoli 23. ure, z ekipo trenerjev še posedimo pol ure, potem pa ostanem sam vsaj pol ure, meditiram in uživam.« Tabor je uspel, pod koši so se srečali otroci iz vse Slovenije, od Prekmurja do Obale, en fant je prišel iz Severne Makedonije.
250 otrok v štirih izmenah se je udeležilo tabora.
Pri Vilfanu je tako, da otroci vstajajo ob pol osmih, sledi zajtrk, potem pa ob 8.15 že prvi od treh dnevnih sestankov. »Ob pol devetih že treniramo, do konca dneva imamo še dva sestanka: ob 12.55 in ob 18.55, pred kosilom in večerjo. Popoldne treniramo in smo na plaži, po 20. uri pa spet igramo. Dokaj naporno je vse skupaj, a otroci zdržijo. Pri nas je tudi tako, da so naši trenerji ves čas z otroki. Ne oddelajo le treninga, potem pa jih prevzame kdo drug. Ne, mi smo skupaj ves čas. Ko vidijo, da vsi delamo vse, tudi mladim ni nič težko. Posebnost našega tabora je, da ostajamo vseh 30 let zvesti sami sebi, poteka in vsebine tabora ne menjamo. To so tabori, kjer je košarka v prvem planu. Trikrat na dan igramo, dvakrat pa gremo na plažo. Mi se gremo prvinsko košarko,« pove Vilfan, ki je vesel, da so letos lahko otroci, stari od sedem do 14 let, med njimi tudi nečak Vilfanovega zeta Vlada Ilievskega, trenirali na povsem obnovljenih igriščih.
Telefone poberejo
»Vem, da veliko govorim o tej prenovi igrišč. Ta sprememba je gromozanska. Številni dopustniki, ki so v Krkinih zdraviliščih v Strunjanu, so zvečer hodili k nam na hrib in občudovali igrišča in pogled proti Piranu. O tej prenovi sem govoril na glas 10 let. Verjel sem v to, spodbujal sodelavce, ki so z mano verjeli v to. Vedno sem rekel, da se bo to zgodilo. Pa se je. Vmes smo imeli tudi covid-19, a nam je uspelo. Ne skrivam, da je obnova nam vsem dala novega zagona. Nova igrišča dajejo našemu taboru novo dimenzijo. Praksa je, da delamo na štirih terenih, ko je na izmeni 60 otrok. Ena od teh je po navadi trenirala v dvorani. Letos nihče ni želel biti v dvorani. Vsi so hoteli biti na igrišču. Želja po treningu, želja po košarki se je povečala. Vesel pa sem, ker nam je uspelo to obnoviti zaradi Centra za usposabljanje Elvire Vatovec. To je sodobna strokovna ustanova, ki že 60 let skrbi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov z lažjo, zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju na slovenski Obali in Krasu. Ta igrišča so njihova,« je jasen Vilfan. Starši so otroke pripeljali v nedeljo, v soboto pa so jih prevzeli ter za konec na zaključnem dogodku občudovali, kaj so se otroci naučili. »S telefoni pa je tako: otroci jih imajo pri sebi, zvečer pa jih poberemo. Po zajtrku jih spet dobijo nazaj. Način, kako to počnemo, podpirajo tudi starši,« še izvemo.
Jakob kot dedek Peter
Peter Vilfan, leta 1978 je bil z Jugoslavijo svetovni prvak, še vedno rad vrže na koš. Pa tudi otroci ga poznajo. »Še vedno, ja! Pridejo fantje, stari šest, sedem let, in rečejo: ti si pa Peter Vilfan. Mi je oče ali pa dedi govoril o tebi,« v smehu pristavi. »Roka me še vedno uboga.« Še vedno zadene vsaj 94 od 100 zaporednih prostih metov, nam zaupa. Znan je tudi po svojih tradicionalnih metih z balkona dvorane v centru, kjer domuje tabor. Tudi po 68 zapored jih je zadel. »Po tridesetih letih metanja in zadevanja z balkona sem kot kaže dobil naslednika! Bravo, Jakob!« pa je povedal ob košu, ki ga je dosegel njegov vnuk Jakob.
»Jakob je avtist, strašno rad ima košarko. Ne da bi mu kdo rekel, je vzel žogo, vrgel z balkona in zadel,« s posebnim žarom v očeh pove Vilfan, ki že kuje načrte za prihodnje leto. »Ponosni smo, ker sta nas v taki meri podprla Nike in Grosbasket. Da se to zgodi, moraš prej nekaj narediti. Očitno smo teh 30 let delali v pravo smer, Nike in Grosbasket sta se izkazala z žogami, dresi, brisačami, nahrbtniki,« ne pozabi reči hvala za podporo.
Na igriščih je bila v minulih tednih tudi deseterica, ki je tja odšla s pomočjo našega časopisa. »Že vrsto let sodelujemo s Slovenskimi novicami, ki so tokrat omogočile desetim otrokom, da sodelujejo na tem taboru. To so otroci, ki bi sicer težko prišli do takih počitnic, izbrani pa so bili s pomočjo Zveze prijateljev mladine Slovenije,« Vilfan opiše sodelovanje z našim časopisom.
