V kuhinji našega največjega zapora na Dobu: pica je zakon tudi za obsojence (FOTO)
Življenje za rešetkami rešetkami se razumljivo povsem razlikuje od tistega na svobodi. Nekateri povsem spremenijo navade in pogled na svet, razmislijo o svoji vlogi v družbi, drugih niti (večkratna) kazenska sankcija ne prepriča, da bi zaživeli v zakonskih okvirih. Vendar se nekaj načeloma ne spreminja. Prehranske navade. Zrezek in pomfri pa tudi pica so za obsojence še vedno zakon. Zapornikom – tako kot preostalim zunaj rešetk – običajno najbolj tekne, kar je nezdravo. A se morajo v zaporniški kuhinji pri izbiri jedilnika držati predpisov, ki narekujejo predvsem raznoliko in zdravo prehrano.
So primeri, ko še nikoli niso delali v kuhinji, pa so željni tovrstnega izobraževanja. Na koncu koncev jim to znanje vedno prav pride.
Obsojenci v največjem slovenskem zaporu na Dobu so upravičeni do treh osnovnih obrokov, zajtrka, kosila in večerje, a je, če lahko tako rečemo, obvezno le kosilo. »Kdo zajtrk preskoči iz preprostega razloga, ker zjutraj ne potrebuje obroka ali pa mu ne ustreza. Enako je z večerjo. Dodatno ugodnost imajo obsojenci, ki delajo oziroma so zaposleni. Njim pripada še dopoldanska topla malica,« pojasni Dejan Sladič, vodja referata za prehrano obsojencev v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni.
Noži pod ključem
V njegovi pisarni najprej v oči padejo noži različnih velikosti, ki so pod ključem oziroma na jeklenih verižicah. »Je to zaradi varnosti obsojencev in zaposlenih?« nas zanima. »Seveda, a je tudi drug, povsem praktičen razlog. Ob koncu izmene mora biti število nožev seveda točno. Zgodilo se je že, da je kdo kaj lupil in po pomoti z olupki vred vrgel nož v koš za biološke odpadke. Tudi tam smo ga že iskali,« pojasni Sladič.
Pregovor rana ura, zlata ura velja tudi za zaporniškimi zidovi. Predvsem za tiste obsojence, ki so zaposleni. Ti so namreč na zajtrku med šesto in polsedmo zjutraj. Kar pa pomeni, da morajo biti kuharski inštruktorji in zaposleni obsojenci v kuhinji na delu že ob petih. Vsak dan.
Drugi na zajtrk hodijo v skupinah oziroma po blokih, kot pojasni sogovornik. Raztegnejo se tja do pol devete. A počitka za kuharje ni, saj je ob pol desetih na vrsti že malica. Kosila začnejo deliti ob 12.30, večerjo pa ob 17.30.
V zaporniški kuhinji je trenutno zaposlenih pet inštruktorjev in 42 obsojencev na različnih delovnih mestih, od tega so denimo trije splošni kuharji in en dietni kuhar, kuharji pomočniki, pripravljalec malice in kosila, pralničarji, čistilci. Ker pri njih vsak dan diši po svežem kruhu, pri pripravi pekovskih izdelkov so samooskrbni, potrebujejo zaposlene še v pekarni. Izdelujejo tudi domače testenine.
Ob novem letu sta v zasluženi pokoj odšla dva inštruktorja kuharja, zato sta se sprostili delovni mesti. Enega so uspešno zvabili v svoje vrste, za drugega pa je bilo že več neuspešnih razpisov, a primernih kandidatov ne najdejo. V tokratnem razpisu pričakujejo prijave novih sodelavcev do začetka novembra. Delo inštruktorja, kot pojasni Dejan Sladič, na grobo obsega nadzor nad obsojenci, razdeljevanje nalog, kaj se bo tekoči dan pripravljalo. Inštruktor tudi dodeli surovine, tiste obsojence, ki še niso vešči pri svojem delu, pa tudi izobražuje. Ker morajo biti obroki pripravljeni po predpisanih normativih, tudi tovrstni nadzor izvaja inštruktor.
Od zdravniških navodil do izmišljevanja
Kadar je kdo od obsojencev že po izobrazbi kuhar, posebnega usposabljanja seveda ne potrebuje, za preostale pa imajo organizirano ustrezno izobraževanje. »So primeri, ko še nikoli niso delali v kuhinji, pa so željni tovrstnega izobraževanja. Na koncu koncev jim to znanje vedno prav pride,« razmišlja Sladič.
Dietnih obrokov, ki jih predpiše zdravnik, je precej, temu se morajo stalno prilagajati. Trenutno jih je 116, diet iz nezdravstvenih razlogov pa imajo ta hip 152, sem spadajo tako verski kot drugi razlogi. Njim ponujajo vegetarijanske obroke, brez svinjine in v zadnjem obdobju tudi brez govedine. Sogovornik priznava, da si zaporniki kdaj pa kdaj prek zdravnika izborijo kakšno dieto, ki je v resnici niti ne potrebujejo. »Pred leti, ko smo imeli zavodskega zdravnika, je bilo tega manj, saj je bolj točno vedel za zdravstvene težave obsojencev, poznal pa je tudi delovanje naše kuhinje. Zdaj je zdravstvena oskrba drugače organizirana in obsojenci lažje zmanipulirajo. Seveda pa brez dvoma vselej upoštevamo navodila zdravnika.« To ne le da je precejšnja odgovornost, tudi logistično in organizacijsko morajo biti dobro pripravljeni, da vse teče kot po maslu.
15 ton zelenjave so pridelali na lastnem vrtu.
Pice ali česa drugega si obsojenci ne morejo naročiti (štirikrat na leto lahko dobijo od zunaj hrano v paketu), si pa lahko, denimo, v kantini kupijo sendvič ali drug prigrizek, prav tako si nobene hrane ne smejo pripravljati sami. Nekaj pa je, pribije sogovornik: »Kadar je na jedilniku priljubljena, navadno bolj nezdrava hrana, je zanimanje za obrok večje. To je povsem enako kot drugod. Vendar mi moramo gledati na normative, in sicer da je prehrana raznolika in seveda karseda zdrava.«
Zelenjavna samooskrbnost
Med hojo od kontrolne točke do kuhinje zunaj opazimo lično urejen in bogat vrt. Sladič pove, da poskušajo biti glede zelenjave čim bolj samooskrbni. »V najboljši sezoni smo je pridelali do 15 ton,« preseneti. Tudi za to skrbijo obsojenci.
Tistih filmskih prizorov, ko v jedilnici vznikne prepir ali pretep, na Dobu ni. K temu gotovo pripomore tudi dejstvo, da se v jedilnici srečujejo obsojenci, ki imajo tudi sicer stike, saj se prehranjujejo, kot rečeno, ločeno po blokih. Kuhajo po večini sezonsko, torej zdaj prihaja obdobje jote, bujte repe, zelja, pečenic. Na roke gredo zapornikom pri verskih običajih. Za postne dni ne ponujajo mesa, prav tako v mesecu ramadana muslimanom pripravijo suhi obrok, ki ga dobijo pri večerji in ga ob primernem času zaužijejo v sobi. Tudi ob tradicionalnih praznikih je jedilnik deloma prilagojen.
V poletnih mesecih so obsojenci in inštruktorji delali v vojaški poljski kuhinji ter se prehranjevali v šotoru na vrtu, saj so v celoti prenavljali kuhinjo in osrednjo jedilnico. Oba prostora sta si adaptacijo in posodobitev še kako zaslužila. »Želimo si, da bi v bližnji prihodnosti obnovili še pekarno,« se nadeja Dejan Sladič in sklene, da bi si zdaj pa najbolj želeli inštruktorja, ki ga iščejo že nekaj mesecev.
