RADENSKA SLATINA
Pila sta jo tudi papež in avstrijski cesar
Z znamenito radensko slatino se odžejajo in zdravijo že 150 let. Mineralno vodo so priporočali zlasti ledvičnim in želodčnim bolnikom.
Odpri galerijo
Z odkritjem radenske se je začel razvoj zdraviliškega turizma. Foto: Goran Rovan
RADENCI –Znamenito radensko slatino, ki sta jo nekoč pila sam papež v Vatikanu in cesar na dunajskem dvoru, pijemo že 150 let. Po vsebnosti ogljikovega dioksida spada med najbogatejše mineralne vode v Evropi, slavne tri srčke v svojem znaku pa je Radenska dobila zaradi treh vrelcev.
Leta 1833 je skozi Radence potovala kočija z mladim študentom medicine v Gradcu Karlom Hennom.
V Radencih se je srečal z neokrnjeno naravo, kjer je na dan prihajala sveža naravna mineralne vode. Vzel je prve vzorce, jih dal analizirati, prve analize mineralne vode pa so že takrat pokazale, da gre za najkakovostnejšo mineralno vodo tedanjega sveta.
Njega dni je izvir radenske slatine tako močno bučal, sikal in žuborel, da so med vaščani o tem krožile številne legende. Ena pravi, da hrup ustvarjajo pridni škratje, ki s kopanjem rovov utirajo pot zdravilni vodi. Spet druga govori, da je pod vrelcem velik kotel, v katerem coprnice kuhajo cmoke. Tretji pa so bili prepričani, da se med bobnenjem zbirata grom in toča.
Mladeničeva radovednost s tem še zdaleč ni bila potolažena, ker je vse spominjalo na vraževernost. Morebiti bi se mladi potnik dogodka iz tiste poletne noči spomnil le še v kakšni dunajski družbi, če se kočijaževe napovedi naslednjega dne ne bi uresničile. Razbesnela se je namreč huda nevihta s točo, ki je opustošila vinograde na Kapeli in Janževem Vrhu ter Murskem Vrhu in tudi polja daleč naokoli.
Dunajski visokošolec se je brž spomnil dogodka prejšnje noči in si dejal, da si mora zlovešči vrelec kdaj ogledati. Tako se je na poti iz Ljutomera, ko se je vračal s počitnic, ustavil v Radencih in se napotil k Bublji. Tam se mu je ponujal zanimiv prizor. V kotlini na travniku je bil lesen okvir z vrelcem, okrog katerega je voda zastajala tako močno, da je bila vsa bližnja okolica zamočvirjena. Vse naokrog so iz zemlje sikali curki plina, izvir pa je bil videti, kakor bi vodo spodaj kuhali. Mehurji plina, ki so skupaj z vodo prihajali na površje, so glasno pokali in to je povzročilo bubljanje, skrivnostno šumenje, ki ga je slišal tiste mesečne noči, ko je kočijaž napovedal neurje in točo.
Mladenič je domneval, da gre za zelo bogat vrelec radenske vode, kajti na te reči se je že kar dobro spoznal. Na Dunaju je namreč študiral za zdravnika, hkrati pa se je ukvarjal z balneologijo, to je s preučevanjem zdravilnih voda. Zato je hitro odšel v Radgono po reagente in preiskal vodo. Brž se je pokazalo, da se ni zmotil.
V Radence se je vrnil leta 1865, ko je kupil zemljišče z vrelcem in začel iskati njegovo glavno žilo, kar se mu je posrečilo štiri leta pozneje, novembra 1869. Ta vrelec je pozneje poimenoval Radenski vrelec (Radeiner Sauerbrunnen). Leto zatem so z radensko mineralno vodo napolnili že 37.000 glinenih posod, nato pa je število samo še raslo, k čemur sta prispevali tako kakovost vode kot učinkovita reklama. Kot zdravilo so jo priporočali pri bolezni ledvic in mehurja, za želodčna in črevesna vnetja, putiko, hemoroide, prehlad ter kot preventivno sredstvo zoper kolero in mrzlico.
O kraju rojstva in šolanju dr. Karla Henna se v razpoložljivi literaturi pojavlja vrsta nasprotujočih si podatkov. Rojen naj bi bil v ugledni nemški družini v dvorcu Frankolovo, kar pa je manj verjetno, saj njegovo rojstvo ni zabeleženo v krajevni matični knjigi, prav tako ga ni najti v matičnih knjigah sosednjih župnij. Povsem mogoče zato, ker Henn v teh krajih ni bil domačin, ampak se je sem preselil šele pozneje, ko si je v dobrnskih toplicah našel delo.
Po zaključeni gimnaziji je študiral medicino. Kot zdraviliški zdravnik (in tudi kot vodja zdravilišč) je do leta 1844 deloval na Dobrni, hkrati je bil okrajni zdravnik v bližnjem Lembergu pri Novi Cerkvi, nato v Rimskih Toplicah in nazadnje v Laškem, kjer je bilo leta 1854 odprto zdravilišče.
Relativno mlad se je poročil z Anno Gottsberger (1809–1904). V literaturi se pojavljajo različne informacije o številu njunih otrok; nedvomno je, da se jima je med letoma 1833 in 1844 na Dobrni rodilo sedem otrok: štirje sinovi in tri hčerke. Ni znano, kdaj je kupil posest v Vojniku, kjer se je njegova družina naposled tudi ustalila. Tu je bil po letu 1875 tudi župan.
Henn je v Radencih nad vrelcem najprej zgradil okrogel zbiralnik vode, nato pa še dve stavbi: Anin in Karlov dom, v katerih so bila stanovanja, gostišče in skladišče. Zidati je začel tudi poznejša zdraviliški in kopališki dom, a dela ni mogel dokončati.
Po nakupu zemljišča v Radencih je tam preživljal večino časa, medtem ko je žena z otroki živela v Vojniku, kar je zakonca precej odtujilo. Neozdravljivo bolan (rak na ledvicah) je 19. junija 1877 v Rimskih Toplicah storil samomor z zastrupitvijo. Pokopali so ga na pokopališču v Vojniku. Začeto delo v Radencih je po njegovi smrti uspešno nadaljeval najmlajši sin Roman, ki je tam leta 1882 odprl zdravilišče, kot si ga je v glavnih obrisih zamislil že njegov pokojni oče
Leta 1833 je skozi Radence potovala kočija z mladim študentom medicine v Gradcu Karlom Hennom.
Zlaganje steklenic z radensko v zaboje Foto: Radenska
V Radencih se je srečal z neokrnjeno naravo, kjer je na dan prihajala sveža naravna mineralne vode. Vzel je prve vzorce, jih dal analizirati, prve analize mineralne vode pa so že takrat pokazale, da gre za najkakovostnejšo mineralno vodo tedanjega sveta.
Njega dni je izvir radenske slatine tako močno bučal, sikal in žuborel, da so med vaščani o tem krožile številne legende. Ena pravi, da hrup ustvarjajo pridni škratje, ki s kopanjem rovov utirajo pot zdravilni vodi. Spet druga govori, da je pod vrelcem velik kotel, v katerem coprnice kuhajo cmoke. Tretji pa so bili prepričani, da se med bobnenjem zbirata grom in toča.
Mladeničeva radovednost s tem še zdaleč ni bila potolažena, ker je vse spominjalo na vraževernost. Morebiti bi se mladi potnik dogodka iz tiste poletne noči spomnil le še v kakšni dunajski družbi, če se kočijaževe napovedi naslednjega dne ne bi uresničile. Razbesnela se je namreč huda nevihta s točo, ki je opustošila vinograde na Kapeli in Janževem Vrhu ter Murskem Vrhu in tudi polja daleč naokoli.
Z odkritjem radenske se je začel razvoj zdraviliškega turizma. Foto: Goran Rovan
Dunajski visokošolec se je brž spomnil dogodka prejšnje noči in si dejal, da si mora zlovešči vrelec kdaj ogledati. Tako se je na poti iz Ljutomera, ko se je vračal s počitnic, ustavil v Radencih in se napotil k Bublji. Tam se mu je ponujal zanimiv prizor. V kotlini na travniku je bil lesen okvir z vrelcem, okrog katerega je voda zastajala tako močno, da je bila vsa bližnja okolica zamočvirjena. Vse naokrog so iz zemlje sikali curki plina, izvir pa je bil videti, kakor bi vodo spodaj kuhali. Mehurji plina, ki so skupaj z vodo prihajali na površje, so glasno pokali in to je povzročilo bubljanje, skrivnostno šumenje, ki ga je slišal tiste mesečne noči, ko je kočijaž napovedal neurje in točo.
Mladenič je domneval, da gre za zelo bogat vrelec radenske vode, kajti na te reči se je že kar dobro spoznal. Na Dunaju je namreč študiral za zdravnika, hkrati pa se je ukvarjal z balneologijo, to je s preučevanjem zdravilnih voda. Zato je hitro odšel v Radgono po reagente in preiskal vodo. Brž se je pokazalo, da se ni zmotil.
Etiketa za avstrijski trg Foto: Radenska
V Radence se je vrnil leta 1865, ko je kupil zemljišče z vrelcem in začel iskati njegovo glavno žilo, kar se mu je posrečilo štiri leta pozneje, novembra 1869. Ta vrelec je pozneje poimenoval Radenski vrelec (Radeiner Sauerbrunnen). Leto zatem so z radensko mineralno vodo napolnili že 37.000 glinenih posod, nato pa je število samo še raslo, k čemur sta prispevali tako kakovost vode kot učinkovita reklama. Kot zdravilo so jo priporočali pri bolezni ledvic in mehurja, za želodčna in črevesna vnetja, putiko, hemoroide, prehlad ter kot preventivno sredstvo zoper kolero in mrzlico.
O kraju rojstva in šolanju dr. Karla Henna se v razpoložljivi literaturi pojavlja vrsta nasprotujočih si podatkov. Rojen naj bi bil v ugledni nemški družini v dvorcu Frankolovo, kar pa je manj verjetno, saj njegovo rojstvo ni zabeleženo v krajevni matični knjigi, prav tako ga ni najti v matičnih knjigah sosednjih župnij. Povsem mogoče zato, ker Henn v teh krajih ni bil domačin, ampak se je sem preselil šele pozneje, ko si je v dobrnskih toplicah našel delo.
Prav na tem mestu so pred 150 leti prestregli v steklenico prvo mineralno vodo. Foto: Goran Rovan
Po zaključeni gimnaziji je študiral medicino. Kot zdraviliški zdravnik (in tudi kot vodja zdravilišč) je do leta 1844 deloval na Dobrni, hkrati je bil okrajni zdravnik v bližnjem Lembergu pri Novi Cerkvi, nato v Rimskih Toplicah in nazadnje v Laškem, kjer je bilo leta 1854 odprto zdravilišče.
Relativno mlad se je poročil z Anno Gottsberger (1809–1904). V literaturi se pojavljajo različne informacije o številu njunih otrok; nedvomno je, da se jima je med letoma 1833 in 1844 na Dobrni rodilo sedem otrok: štirje sinovi in tri hčerke. Ni znano, kdaj je kupil posest v Vojniku, kjer se je njegova družina naposled tudi ustalila. Tu je bil po letu 1875 tudi župan.
Henn je v Radencih nad vrelcem najprej zgradil okrogel zbiralnik vode, nato pa še dve stavbi: Anin in Karlov dom, v katerih so bila stanovanja, gostišče in skladišče. Zidati je začel tudi poznejša zdraviliški in kopališki dom, a dela ni mogel dokončati.
Po vsebnosti ogljikovega dioksida spada med najbogatejše mineralne vode v Evropi.
Po nakupu zemljišča v Radencih je tam preživljal večino časa, medtem ko je žena z otroki živela v Vojniku, kar je zakonca precej odtujilo. Neozdravljivo bolan (rak na ledvicah) je 19. junija 1877 v Rimskih Toplicah storil samomor z zastrupitvijo. Pokopali so ga na pokopališču v Vojniku. Začeto delo v Radencih je po njegovi smrti uspešno nadaljeval najmlajši sin Roman, ki je tam leta 1882 odprl zdravilišče, kot si ga je v glavnih obrisih zamislil že njegov pokojni oče
