Pirančani po morju pluli kar z avtomobili

PIRAN – Vsem, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov godrnjajo, da se v Piranu nič ne spreminja, domačin Slobodan Simič - Sime hudomušno odgovarja, da to ne drži. »Piran se spreminja, in to zelo hitro. O tem si lahko ob ogledu starih fotografij na panojih po ulicah in trgih mesta, kjer so nastale, vsak sam ustvari svoje mnenje,« pravi in vabi na ogled neobičajne ter za vse ljubitelje tega šarmantnega mesta gotovo sila zanimive in morda tudi provokativne fotografske razstave.

Na desetih lokacijah

Razstava, ki je tudi rekreativna, saj se na rumenih panojih ponuja na kar desetih lokacijah ožjega središča mesta, ima zanimivo dokumentarno vrednost. Domačini in pogostejši obiskovalci se lahko ob njih spominjajo starih časov, vsi pa opazijo spremembe, ki nastajajo z leti, in obenem izvejo še kaj manj znanega o mestu ter življenju v njem. Njen namen je tudi spomeniškovarstvene narave, saj fotografije prepričljivo opozarjajo na spremembe v mestu v zadnjega pol stoletja in na nujno doslednejše varovanje njegove arhitekturne kulturne dediščine. Je tudi opozorilo za ohranjanje mesta in ozaveščanje Pirančanov ter vseh, ki v njem obnavljajo nepremičnine.

Simič je zato razstavi dal provokativni naslov Piran, lep kot še nikoli. Stare fotografije so iz njegove zbirke, iz piranske enote spomeniškega varstva in Muzeja novejše zgodovine, naredili pa so jih različni avtorji pred kakšnimi 50 leti. Poleg občine Piran so razstavo, ki bo na ogled do srede oktobra, podprle tudi tamkajšnje restavracije Pavel, Neptun, Tri vdove, Riva in La Bottega Dei Sapori. Čar je sicer v tem, da je vsak pano tam, kjer je fotografijo pred približno pol stoletja naredil fotograf. Na njih so tudi podatki o času nastanka fotografije, o avtorju in bistvene informacije o tem, kaj je do danes spremenjenega. Radovednež lahko z enim pogledom ujame pol stoletja sprememb. Na panojih so tudi žepki z letaki, s pomočjo katerih obiskovalec najde naslednjega. Na odprtju je od panoja do panoja vodil avtor in vneti poznavalec Pirana in raziskovalec njegove dediščine ter življenja v njem je mimogrede natresel še obilo zanimivih zgodb.

Razstava se začne pri tako imenovanem carinskem pomolu in vodi okoli mandrača, po Punti, čez grič s cerkvijo sv. Jurija ter se sklene na Tartinijevem trgu. Na prvem panoju je fotografija iz leta 1965 z dvigalom na carinskem pomolu. Dvigalo je leta 1943 tja postavil mehanik, ki je imel v bližini delavnico. Z njim so dvigovali ladijske motorje in manjše barke, tako da je na pomolu kmalu nastal nekakšen škver, na katerem so domačini popravljali svoja plovila. Kot je povedal Simič, so dvigalo leta 1971 premaknili pred Gledališče Tartini, kjer je delovalo naprej. Zelo so ga cenili, in ko se mu je pokvaril zobnik, je za popravilo poskrbelo kar društvo jadralcev iz Ljubljane. Ob prenovi mandrača leta 2011 so ga kljub nasprotovanju Pirančanov odstranili. Zdaj je skoraj pozabljen na deponiji, a mnogi menijo, da bi ga morali vrniti kot povezavo mesta z morjem in kot pomorsko tehnično dediščino.

Ko je bilo na Tartinijevem trgu še morje

Na Tartinijevem trgu je na ogled fotografija, ki je bila posneta 4. novembra 1966. Kot je znano, je bil do leta 1894 tam mandrač, ki so ga zasuli. Na to, da je bilo tam nekoč morje, vsake toliko let spomnijo večje poplave. Kot kaže fotografija, so bili Pirančani tako vajeni morja, da so po njem znali pluti tudi z avtomobili.

Pred pomorskim muzejem je fotografija vedute Pirana s pogledom proti cerkvi sv. Jurija iz leta 1952. Zanimiva je, ker so v njenem desnem spodnjem kotu vidne tračnice tramvaja, ob njih pa stebri luči, ki so bili tudi nosilci električnih vodnikov zanj. Tramvaj je vozil med Piranom in Lucijo med letoma 1912 in 1953. Prej, med letoma 1909 in 1911, je na tej relaciji vozil trolejbus, ki je bil prvi na Balkanu. Pozornejšemu sprehajalcu ne uide še kakšnih 20 kosov ostankov v pročelja hiš vgrajenih nosilcev vodnikov za tramvaj.

»To se dogaja in se še bo,« je povedal Simič ob razdejanju na fotografiji na piranski Punti in razložil: »Ko sovpadata visoka plima in viharni jugozahodni veter oziroma podivjani lebič, neurje pomeče skale v zidove stavb. V zadnjih desetletjih se je morje nekajkrat razbesnelo, a na srečo zaradi nizke gladine ni bilo hujših posledic. Nobenega dvoma pa ni, da se bosta visoko morje in lebič spet srečala, kot sta se v noči na 26. november 1969.« O tem, kako močno se je spremenila podoba Punte, kaže slika iz 50. let. Po drugi svetovni vojni se je na priljubljeni promenadi pojavilo precej restavracij s terasami in zamenjalo se je več različne ulične opreme. Pirančani se še najbolj spominjajo starih svetilk, kamnitih klopc in palm v koritih. Na nekoč povsem drugačno sliko Punte pa spominja fotografija tamkajšnjega kopališča, ki je bila narejena leta 1969. V času fašizma so porušili cel kare, leta 1970 pa še nekaj preostalih zgradb. Med njimi je bila tudi stara torklja. Tam so nato zgradili hotel Punta, ki so ga zaradi slabe dostopnosti kmalu prodali kot apartmaje zasebnikom.