Pirančanke veslajo stoje

Danes so tradicionalne lesenjače v mandračih prava redkost, saj je poklic ladijskega tesarja tako rekoč izumrl. Tudi škverov, kjer bi se lesena plovila gradila ter popravljala, z izjemo tistega na Seči, ni več. Redki zagreteži za navtično dediščino ohranjajo nekaj tradicionalnih lesenih plovil in se z njimi srečujejo na regatah starih lesenih bark oziroma jadrnic. S tem tonejo v pozabo tudi bogato pomorsko znanje in veščine, med drugim veslanje stoje na beneški način. To sega veliko dlje v zgodovino kot današnji način veslanja, a ga na slovenski obali ne vidimo več.

No, skoraj ne, saj so se Pirančanke pred petimi leti prvič popeljale v preteklost in obudile starodavno tehniko veslanja stoje na že pozabljenem lesenem plovilu caorlina. Gre za podvig, s katerim se po vzoru Benetk tudi pri nas oživlja to starodavno vrsto veslanja. V njem so se zgledovale in učile od Benečank, ki to tradicijo oziroma šport gojijo že dlje. Še več, v Benetkah so se izkazali celo s tem, da so Pirančankam priskrbeli za to primerno restavrirano plovilo.

Kot je povedala kustosinja za umetnostno zgodovino v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran in za to vrsto veslanja navdušena Duška Žitko, je veslanje stoje oziroma po beneško poznala tudi naša obala. Tako pravi: »Caorlina je plovilo, ki so si ga izmislili Benečani in je primerno predvsem za beneške lagune. Šlo je za zahteven način prevažanja tovora, iz katerega ženske niso bile izključene. Poznal ga je Mediteran, pomembno pa je, da smo ga prevzeli tudi Slovenci. Naša tonera, s katero so na slovenski kraški obali tradicionalno lovili tune, je tako predelana oziroma prilagojena caorlina. Poleg tega so Pirančani vse do 70. let prejšnjega stoletja uporabljali leseno plovilo topo, s katerim so z veslanjem stoje prevažali tovore. Kmetice so po dve ali štiri v enem plovilu na ta način vozile sadje in zelenjavo do Pirana, Izole in naprej vse do Trsta. Z njimi so pluli tudi po rekah in obalah severnega Jadrana.«

V Piranu že pet let pri Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran deluje ženska skupina veslačic stoje Voga Veneta Piran. »Ideja za njeno ustanovitev je nastala, ko smo se spoprijateljile z izkušenimi veslačicami beneškega veslaškega kluba Giudecca. Navdušile so nas in nas na začetku vpeljale v to tehniko. Njihov klub nam je celo za nedoločen čas posodil čoln topo, s katerim zdaj nekajkrat na teden treniramo, veslamo in se ob njem rekreativno družimo tam okoli Jernejevega kanala in po Piranskem zalivu. Tudi za tako veslanje je treba osvojiti veliko pomorskih veščin. Ob njih med rekreacijo spoznavamo vetrove, valovanje morja in na primer to, kako privezati barko. Ob tem se srečujemo s pomorsko zgodovino, tradicijo in kulturo, učimo se pomorskih pravil in seveda spoštovanja narave,« pripoveduje vodja skupine Voda Veneta Piran Amalia Petronio.

V skupini je dobrih 10 veslačic, starih od 25 do okoli 65 let. Med njimi so arhitektke, biologinje, sociologinje in profesorice. Vse so močnega značaja in cenijo vzhajajoče sonce med uro do dve trajajočim jutranjim treningom. Seveda je tu še prijetno druženje ob skupinskem veslanju, pri katerem dela vse telo in ki zahteva uigrano posadko. Izkušnje pridobivajo tudi na različnih ženskih regatah. Tako so se nekatere že dobro odrezale na veliki 31-kilometrski sloviti beneški regati. Podobno je bilo na tradicionalni ženski regati, ki jo prirejajo že pol stoletja ob tamkajšnjem prazniku školjk, ko se pomeri kakšnih 10 posadk.

Ob peti obletnici delovanja so Pirančanke pripravile tudi fotografsko razstavo, ki si jo lahko do konca meseca ogledamo v piranskem svetilniku. Z njo so opozorile na svoje vztrajno ohranjanje te tradicije, ki je pred več desetletji v Kopru, Izoli in Piranu povsem zamrla. Obenem so prikazale, kako so s svojim topom preveslale številne milje in obenem stkale čezmejne vezi na različnih obalah severnega Jadrana.