Pisana druščina kolesarjev po ljubljanskem morostu (FOTO)
S sobotnim startom Barjanke se je začela največja in hkrati najstarejša kolesarska prireditev v naši deželi – 42. maraton Franja. Na netekmovalno preizkušnjo po čudovitih poteh Ljubljanskega barja se je okoli 500 kolesarjev podalo ob 9. uri s Kongresnega trga v središču Ljubljane, tega dne pa sta sledili še dve manj zahtevni trasi: 21-kilometrski družinski maraton in 1200-metrska preizkušnja za najmlajše, od katerih bo morda nekoč kdo ne le na vrhu tiste najzahtevnejše tekmovalne Franje, ampak bo nadomestil naši trenutno največji kolesarski zvezdi svetovnega formata Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja.
Šesta izvedba 72-kilometrske Barjanke je letos šla po nekoliko drugačni, osveženi trasi, ki so jo udeleženci sprejeli z navdušenjem, saj se tisti del čez Škofljico še nekoliko bolj zlije z idejo o rekreativni prireditvi, in sicer da se gre karseda po stranpoteh Ljubljanskega barja oziroma šestih občin, ki si delijo ta edinstveni del Slovenije. Torej po občinah Ljubljane, Brezovice, Loga - Dragomerja, Vrhnike, Borovnice, Iga in Škofljice.
Od Franje do Toura
Matic Grošelj, do leta 2021 poklicni kolesar, je zmagal v ciljnem sprintu ubežne skupine šesterice na glavnem delu 42. maratona Franja v Ljubljani in okolici. Med ženskami je slavila Erika Jesenko. Maraton, ki je potekal pod geslom Od Franje do Toura, je del svetovne serije maratonov pod okriljem Mednarodne kolesarske zveze. Rekreativni in amaterski kolesarji so nastopili na velikem maratonu (156 km), številni so izbrali mali maraton v dolžini 97 km. Tik pred začetkom je bilo za glavni preizkušnji prijavljenih nekaj več kot 2700 kolesarjev, skupno število udeležencev je bilo blizu 5000. V prejšnjih izvedbah se je maratona udeležilo več kot 150.000 uradno registriranih kolesarjev iz več kot 80 držav, od tega je bilo več kot 23.000 žensk.
Vrhniški doping
Vsaj od začetka pa tja do prve daljše pavze v Bistri je bilo med kolesarji čutiti malo negotovosti zaradi monsunskega vremena v zadnjih dneh. Prav tako je pogled v nebo na čase nakazoval, da se morda Barjanka letos ne bo izšla brez dežja. A se je na koncu povsem izšlo. Ne le sreča z vremenom, tudi rekreacijska kolesarska prireditev je bila spet izpeljana na vrhunski ravni. To je bilo videti in predvsem slišati med komentarji udeležencev.
Ravnina Tržaške ceste je bila ravno pravšnja, da se telo ogreje in sklepi premigajo za preizkušnjo, ki je resda netekmovalna, a je vseeno že zaradi dolžine potrebne nekaj kondicije, moči in predvsem volje. Pet postankov na poti, od tega trije daljši z okrepčilom, so tisto, kar kolesarjenju po Barju da poseben čar. Uživati ob pogledu na naravo in zraven še nekaj dobrega narediti za zdravje.
72
kilometrov je dolga Barjanka.
Prva sprememba trase je bila na Brezovici, saj ni šla čez Vnanje Gorice, ampak se je po Podpeški cesti za Kaščo Mrlačnik nadaljevala po stari železniški progi ob avtocesti. Tam je bil kmalu tudi prvi od enajstih makadamskih odsekov, ki so nekakšen zaščitni znak kolesarjenja po barju. Tudi Bevkam smo se letos izognili, se je pa ves čas do Sinje Gorice oziroma Vrhnike kolesarilo zunaj glavnih cest. Marsikdo, ki je že prevozil Barjanko, je Bistro čakal ne le zaradi postanka, ampak predvsem zaradi slastnih vrhniških štrukljev (v sredini imajo suho slivo), ki so že postali zaščitni gurmanski znak prireditve. »Grem kar še po enega,« je bil jasen 41-letni Jure iz Ljubljane, ki je šel na Barjanko prvič. »Imeli smo v načrtu, da gremo na družinski maraton, pa ima hčerka nastop na klavirju. In sem se dan prej na vrat na nos odločil, da se grem na Barjanko malo pretegnit za jutrišnjo malo Franjo, kjer bo šlo malo bolj zares.«
Mirko iz Notranjih Goric se je po Barjanki pognal drugič. A tudi on letos bolj kot ne po naključju. »Moral bi biti na jadranju v okolici Visa, a sem zbolel in so drugi že odšli. Potem pa sem se odločil, da se bom pridružil 10-letnemu sinu, ki je bil že prijavljen in bi šel kolesarit z mojim frendom. Že lani je sin z vrstnikom zmogel le do Podpeškega jezera. Letos sta pa odločena, da gresta do konca. Bomo videli, kaj bo. Res je super tale zadeva, predvsem zato, ker gredo lahko tudi mlajši, saj se hitrost vožnje omejuje, prav tako so vmes postanki. Meni danes to paše, predvsem ker je bilo včeraj kakšno pivo preveč, in zaradi tega ne trpim toliko, kot bi sicer,« pristavi v smehu.
Sprememba trase je bila tudi pri Borovnici, saj je odpadel eden od dveh vzponov, in sicer del stare železniške proge. Zato je šlo ves čas do Jezera pri Podpeči po glavni cesti. Obilnejše deževje v zadnjih dneh je spremenilo tudi podobo jezera, saj je voda v celoti zalila pomol in je segla skoraj do roba cestišča, kar je bistveno več od običajnega. Po okrepčilu je sledil edini vzpon, vsaj tako malo za okus, da je hitro jasno, da je treba za kolesarjenje navkreber vseeno malo več moči in kondicije. Prednost Barjanke je tudi v tem, da se dele poti brez težav preskoči. Tako je marsikdo izpustil tudi ta klanec in se karavani pridružil nekaj sto metrov od jezera na ravninskem delu.
Dobri obeti
Proti srcu koliščarjev, na Ig, je pot enkrat z glavne ceste spet skrenila na makadamski del ob strugi reke Iške in se po treh kilometrih spet priklopila nazaj na glavno cesto. Še nekaj vrtljajev in bil je zadnji postanek z okrepčilom. Potem pa je sledila še zadnja sprememba trase proti Škofljici. Kot rečeno, dobrodošla sprememba.
Moto važno je sodelovati, ne zmagati za Barjanko drži kot pribito. Da gre res za rekreativno, tudi turistično prireditev, pove že dejstvo, da je bil cilj šele po dobrih petih urah po startu. Zadovoljstva ni skrival niti gonilna sila in direktor Maratona Franja Gorazd Penko, ki se je kot vsako leto Barjanke udeležil v družbi desne roke, profesionalne kolesarke Urše Pintar.
Barjanka je vsako leto bolj pisana druščina kolesarjev in – koles. Od tistih za nekaj tisočakov do povsem preprostih, le da imajo prestave. Značilnost trase je, da del poteka po asfaltu, del po makadamu. In prav gravel, po naše bi temu rekli makadamkanje, je zadnje čase vse bolj priljubljen. Gonjenje samo po asfaltu namreč nekaterim že preseda in v makadamu vidijo dodano vrednost. Trasa Barjanke pa je naravni rezervat za to početje. In to tako očitno, da se celo Mednarodna kolesarska zveza (USI) nagiba k temu, da bi po Ljubljanskem barju potekalo svetovno gravel prvenstvo. Ob takšnem zanosu in ekipi ni dvoma, da jim ne bo uspelo izvesti tudi tega tekmovanja.
