Pisanica velikanka se je zredila za pet kilogramov (FOTO)

Sofija Matijević iz Turjaškega naselja v Kočevju že tretje desetletje navdušuje s paleto velikonočnih pisanic, ki ponazarjajo čas radosti pred Jezusovim vstajanjem. Pred 14 leti je šla nekoliko dlje. Iz jajčnih lupin se je lotila izdelave manjšega velikonočnega jajca, ki ga je prvič razstavila v tamkajšnjem Likovnem salonu jeseni.

Z leti je malček postajal vse težji, prejšnji teden pa so mega pisanici natehtali 100 kilogramov, pet več kot lani v tem času. Za izdelavo je porabila lupine kar 16.000 jajc. Kakor ji navdih veleva, ustvarja skozi vse leto. Pogosto tudi ponoči lupinice na kuhinjski mizi mojstrsko lepi na papir, ki mu trdnost dajeta lak, razredčen z vodo, in silikon.

Zakonca Matijević s potrdilom o teži

Takšno je bilo na začetku.

Jajce kot revež

»Nič ne moreš delati s silo. Le takrat, ko te prevzame božja naklonjenost, si lahko povsem sproščeno ustvarjalen. Včasih po deset minut, so pa tudi dnevi, ko več ur švigne kot blisk,« pojasnjuje. Začetkov zgodbe o jajcu, ki naj bi bilo videti, kot da pripada neki drugi vrsti ptic, se takole spominja: »Želja mi je bila, da bi bilo velikonočno jajce podobno nojevemu. A je šel projekt svojo pot, saj nisem imela biti od koga poučena. Laik pač. Pravijo, da je jajce kot revež. Iz njega se da vse narediti.«

Osveži spomin na razstavo izpred let, ko so otroci stoje občudovali njeno stvaritev. Sproščeno jim je dejala, da če bi kokoši vedele, kaj ona vse počne iz jajc, jih ne bi nikoli nesle. Nemalo presenečena pa je bila nad ugotovitvijo osemletne deklice: »Teta, če bi naše kure vedele za to, bi znesle pet jajc na dan!«

»Šestnajst tisoč lupin. Sliši se veliko. A ni jih bilo težko zbrati, saj so mi stale ob strani na začetku dobrosrčna Branka, pozneje Majda, ki mi jih je največ prinesla, in Milica, veliko pa imam svojih,« je oni dan Sofija razlagala sosedi. Pred pandemijo so jajce s pomočjo štirih možakarjev previdno, da ga ne bi poškodovali, iz kleti na vozičku prepeljali v avtomobil in ga večkrat odpeljali na razstavo, prej pa po ozkih stopnicah v stanovanje v četrto nadstropje, da ga je oblikovala naprej. Potem pa ne več. Od takrat je na delovnem mestu v kletnih prostorih.

Orjak je dosegel magično mejo!

Se je pri magični stotici ustavila ali Sofijo še tako neutrudno vleče k podiranju lastnega rekorda? »Gledam ga in sama ne vem, kaj bom rekla. Imam lupine, željo tudi. Mogoče bo šlo, mogoče ne. Kar bo, pa bo. Recimo,« odgovori in pove, da ji ni znano, da bi pri nas in tudi širše v Evropi še kdo izdelal tako veliko jajce, ki bi bilo pri 14 letih težko 100 kilogramov.

Sofijinih idej tudi letos kar mrgoli, tako se je v pričakovanju Jezusovega vstajenja lotila številnih poslikav tudi na navadnih jajcih. Pokaže jagenjčka ter napisa Jezus in Marija, pomagaj nam. Pravi, da sta ji pomagala, da ji je uspelo to narediti. »Zadnjič sem ga podarila bolnemu moškemu. Upam, da je začutil moj namen, sporočilo velike noči.«

Mož Ivo ji je v dragoceno pomoč.

Mož modro molči

Ljubezen do božjega otroka, odrešitelja sveta, je prepoznavna tudi na njenih drugih stvaritvah, ki jih ročno oblikuje. Praznični motivi žarijo na pisanih prtih, čipkah, poslikavah na steklu in drugih materialih, pri čemer ji veliko pomaga tudi mož Ivo. »Ko ustvarjam, je sicer srčno tiho, me z nasmeškom gleda in si bržkone misli, ampak ne upa reči: pa ti nisi normalna. In ravno ta njegova drža mi daje neko moč. Zadnjič sem to veliko jajce sama obračala. Ne vem, kje sem jo dobila,« se sprašuje Sofija.

Poleg jajca orjaka počasi raste še eno, trenutno tehta okoli 25 kilogramov, in sicer v Kočevju, v rojstnem kraju pri Županji na Hrvaškem, pa še eno, zdaj je 65-kilogramsko. Pa še na nekaj je Sofija zelo ponosna: njenega velikana in pisanico je slovenska pošta leta 2018 uvrstila na znamko. Storila je vse, da bi stekel postopek uvrstitve kočevskega orjaka v Guinnessovo knjigo rekordov, a ji je toga birokracija vzela preveč časa in živcev, verjetno bi ji v nadaljevanju tudi denarja.

»Večkrat me nagovorijo starši otrok, zahvalijo se mi za praznična darila, pogosto so to bile pisanice, ki sem jim jih podarila, ko so bili otroci,« pove Sofija o tem, kako ves trud najbolj odtehtajo zahvale preprostih ljudi, ki cenijo njeno delo. 

Letošnje pisanice