Pisanje na roko tudi kot delovna terapija
Le kje so tisti lepi stari zlati časi, ko se je vse pisalo na roko na list papirja, lahko s svinčnikom ali pa z drugim pisalom. Učitelj otroka takoj, ko ta prestopi šolski prag, začne učiti prve tiskane in pisane črke, saj pregovor pravi: Kar se Janezek nauči, to Janez zna.
V ptujskem domu za starejše so zaposleni stanovalce spodbudili, da s pisanimi črkami zapišejo, zakaj je pomembno pisanje z roko, svoje občutke, lepo misel ali ljudske pesmi.
Nekoč, ko še ni bilo sodobnih komunikacijskih naprav, kot sta telefon ali računalnik, se je vse beležilo na roko. Ob tem so se nekateri vešči naučili lepe pisave, celo lepopis je bil del učnega programa. Ob večjih praznikih so ročno nastajala razna voščila, danes gre bolj prek kratkih SMS-sporočil.
Poseben pomen so ta imela med zaljubljenci, saj so si pisali ljubezenska pisma s čustvenimi vsebinami. Bili so tudi časi, ko so fantje odšli k vojakom in so jim dekleta pisala. Pisma in razglednice so k hišam prinašali poštarji in marsikatero dekle ga je z veseljem pričakovalo. Prišli so drugačni časi, ko je vse manj pisanja na papir z roko. A nekateri, predvsem starejši, so še vešči tega.
Lepi spomini in misli
Tako so v Domu upokojencev Ptuj v svojih enotah pripravili teden pisanja z roko. Stanovalci so se še zlasti potrudili in poskušali pisati čim več, kot je bilo to v njihovi mladosti. To je izvirna človekova spretnost, ki jo razvijamo z vajo. Šlo je sicer za vseslovensko akcijo, ki ozavešča o pomenu ohranjanja pisanja z roko.
V ptujskem domu za starejše so zaposleni stanovalce spodbudili, da s pisanimi črkami zapišejo, zakaj je pomembno pisanje z roko, svoje občutke, lepo misel ali ljudske pesmi. Stanovalci so se trudili po svojih močeh in vsak dan pisali na list papirja svoje misli … Ostali so lepi spomini, saj so ustvarili zvrhan koš raznovrstnih pisem in tako priklicali nekaj že skorajda povsem pozabljenega.
