Pisanko ti dam, ker te rada imam

Pisanice, pisanke, pirhi, drsanke, velikonočna jajca ... in še bi lahko naštevali imena za to še danes skrivnostno velikonočno izročilo, ki ima praizvore v poganstvu, preden je postalo del krščanske velike noči. Jajce, pravijo, največja celica, je izvor življenja, zato nam še danes predstavlja čudež.

Ljudsko izročilo jim je nadelo pomen Kristusovih solz, tako kot so žeblji hren in trnova krona potica. Krašenje jajc kot simbola življenja je prastari običaj tako rekoč vseh starih kultur. Antropologi pravijo, da je poleg čudeža za človeško oko privlačna ravno nenavadna, hkrati pravilna in nepravilna oblika jajca, ki tako močno varuje svoje življenje znotraj, da ga najmočnejši možakarji s stiskom dveh rok ne morejo zdrobiti.

Izraz pirh izhaja verjetno iz grške besede piros, ki pomeni ogenj, v madžarščini pa rdeč. V Prekmurju pisankam pravijo rumenice, remenke, torej rdečke, saj narečno rúmen pomeni rdeč.
Pomlad, prebujenje, življenje, aha, in ljubezen. Velikonočne pisanke so, bolj kot bi si mislili, povezane z ljubeznijo, zaljubljenostjo, kar se je na svojevrsten način ohranilo v Beli krajini.

Mlade Belokranjke so jo namreč obarvale in nanjo skrivaj zapisale: »Pisanko ti dam, ker te rada imam.« In pogosto še bolj po belokranjsko: »Ovo jaje se za ljubav daje.« Potem jih je dekle na velikonočno soboto neslo k žegnu in mimogrede fantu položilo v dlan najlepšo.
 

Simbol in spominek

In od kod pisanice? Belokranjci svojih pirhov ne rišejo ali slikajo, ampak kar pišejo. Velikonočni čas se torej tam doli v deželi steljnikov začne s pisanjem tradicionalnih, rdeče-črno pobarvanih jajčnih lupin, ki jih dekleta ustvarjajo s pomočjo pisalke in čebeljega voska. Etnograf Albert Sič v Zbirki narodnih ornamentov (Narodni okraski na pirhih in kožuhih) že leta 1922 zapiše, da pisanje pisanic od leta do leta pojema, a danes, stoletje pozneje, v Beli krajini še vedno krasijo velikonočna jajca na starodaven način.


Javni zavod Krajinski park Kolpa vsako leto po vaseh in krajih prireja delavnice krašenja tradicionalnih belokranjskih oziroma kar adlešiških pisanic. Jajce najprej prebodejo z iglo in ga izlijejo oziroma spihajo, včasih so ga seveda izpili. S posebnim pisalom, ki mu pravijo pisač ali pisalka, pišejo na lupino s čebeljim voskom, ki ga segrevajo nad svečo, včasih nad trsko. Nato tako popisano jajce namočijo v hladno vodo z natopljenim rdečim krep papirjem. Z voskom popisani del se ne obarva, zato ostane prva risba. Znova pišejo na rdečo lupino. Nato pa zakuhajo jajca v vodi s črno barvo. Vosek se v kropu stopi, ornamenti ostanejo v barvi jajčne lupine ali rdeči, preostali del jajca pa se obarva črno. Tako dobijo tradicionalne črne pisanice s prelepo poslikavo.

Danes so adlešiške pisanice eden od simbolov Bele krajine, priljubljen spominek te naše dežele.
Že etnograf Sič je zapisal, da je okras geometrijski tako kot pri belokranjskih vezeninah. Uporabljajo pa tudi srca, trikote, zobčaste in cikcakaste črte, pikice, polževe črtice, spirale, ornament valov (leteči pes) ter simbol sonca, ki je narisan kot krog, obdan z žarki ali pikicami. Zanimivo pa Sič izpostavlja, da je v sicer cvetoči in bujni Beli krajini, ki je danes po biotski pestrosti med bogatejšimi okolji v Evropi, rastlinskih motivov prav malo: »Najbolj običajna steljica (sladka koreninica Polypodium vulgare) je uporabljena samo kot vejica, stoječa sama zase, ali pa rastoča iz cvetličnega lončka.«


Kot nam je povedala mojstrica pisanja pisanic Tončka Jankovič iz parka, so v času koronavirusa delavnice malo manj obiskane. »Kljub temu smo imeli pred dnevi delavnico izdelave pisanic v Gribljah pri Adlešičih, ta petek, 2. aprila, pa jo bomo imeli na Metelkovi v Ljubljani.«