Pismo zaprte gostinke

Kje se gre k Pircu, se na Rovah pri Radomljah in širše ve že od leta 1835. To gostilno je poznal tudi Josip Jurčič, omenil jo je v svojih Rokovnjačih, tudi grad Kolovec in rovsko cerkev. Hišno ime je enako še danes, od leta 1892 pa je v rodbini Tomota Rodeta. Z ženo Brigito sta četrti rod Rodetov, peti, sin Matic premetava lonce, hči Alja se razdaja gostom, je že dolgo na njuni poti.

Ko so prvič prenavljali, so pod temelji hleva našli francosko sabljo iz časa Ilirskih provinc. Tudi zdaj, v teh koronačasih, ko so vrata gostilne zaprta že tako dolgo, da ne pomnijo tega, so se lotili del, a ne radikalnih, saj stavijo na tradicijo in domačnost. Večno nasmejani Brigiti, ki ima vse niti v svojih rokah, pa je celo uspelo sesti in zapisati nekaj spominov, ki so tesno povezani z gostilno in njihovimi gosti.
 

Bodite doma!

Spoznavanje s koronavirusom. Decembra smo slišali novice, da na Kitajskem razsaja nov virus. Začela sem razmišljati, o groza, ubogi reveži. A k sreči je to takooo daleč, da do nas sigurno ne bo prišel. Prišle so novice iz Italije, prvi primer. Ja, dobro, blizu je, samo do nas je še daleč. Prvi primer v Sloveniji. Nič hudega, bodo že zajezili. Toda šok, širi se! Ukrepi! Bodite doma! Zaprite gostilno!

Prva misel, kako bomo? Druga misel, naši gosti, kako so? Prve dni sem bila čisto na tleh. To ni v moji naravi. Sem borka, ampak tu sem bila nemočna. Pojavili so se strah, nemoč, skrb, jeza, žalost ... Nekaj dni sem tuhtala, potem je moj mož rekel, da smo že marsikaj preživeli, bomo pa še to. Spomnila sem se norih krav, ptičje gripe, neke bolezni prašičev, a tega pa še ni bilo.

Ne vem točno, kateri dan sem se zjutraj zbudila po nočnih morah (vnukinja bi rekla, da sem imela močne nore) in si skuhala kavo. Popila sem jo zunaj na terasi. Prvo, kar se me je dotaknilo, je bilo ptičje petje, potem sem razmišljala, kdaj sem si to sploh privoščila. Ko sem popoldne na mah prebrala knjigo, me je prešinilo, da mi v 35 letih to še ni uspelo. Peljala sem Nortona na sprehod, ne da bi pogledala na uro. Z možem sva prvič na terasi v miru popila kozarec vina in gledala zvezde. Umirila sem se. Zadihala sem, videla cvetoče drevo na travniku, metulje, ptičke. Zazrla sem se v vrt. Izziv, posadila bom solato, zelišča, por, peteršilj, zeleno ... Rečeno, storjeno! Krasno uspeva!
 

Turban v gmajno

Vsako leto si na spomlad rečem, letos bom pa res začela hoditi v hribe. No, zdaj vsaj ni izgovora, da nimam časa. Hrib nad hišo, najvišji v naši vasi, se imenuje Žiški vrh. Pa sem šla. Zagnala sem se po tisti stezi, in groza, najprej sapa, potem sem se spotikala ob korenine, zaštihalo me je v gležnju, vroče, ko sem se slekla, mi je pihalo ... Vsa rdeča v faco sem na ozki potki dohitela mladenki, ki sta buljili v telefon. A me spustita mimo? Saj je tam zraven še ena pot. Ker sem kar stala, sta se le odmaknili. Grem naprej. Nasproti prilomasti gromozanski pes z lastnikom. Vprašam, če je socializiran. Kakšen? No, dobro ga držite. Kva, a misliš, da te bo požrl? Še nobenega ni!

Da sem hitreje prišla na vrh, sem se pa spomnila še drugih dogodkov na teh mojih pohodih. Srečala sem temnopoltega popotnika s turbanom na glavi. Zdrznil se je, jaz pa tudi. Where is Rova? Jaz pa, follow me. Mislila sem, da mi sledi, a jo je ucvrl v gmajno. Najbolj smešen je bil pa nekdo, ki je čepel za deblom. Delala sem se, da ga ne vidim, in šla mimo. Pa je za menoj zavpil, a imaš kaj papirja? No, v hoji ne uživam preveč, se mi pa vsaj dogaja.
 

Iztokov čop

Karantena je tudi čas brskanja, tudi po preteklosti. Spomnila sem se fanta, ki je kar nekaj časa delal pri nas. Bil je ena topla duša, marljiv, ustežljiv in priden. Imel pa je eno slabost, čisto nič, nič se ni spoznal na šport. Vedno sem ga spodbujala, daj no, vsaj malo se pozanimaj o tem in onem. No, in v tistem času so bile ravno olimpijske igre. Vsi smo se o tem pogovarjali.
Pa ga le vprašam en dan. A zdaj že veš, kje so igre? Ves navdušen pove, jaaa, na drugem programu.

In je prišlo svetovno prvenstvo v veslanju. Omenjali smo Iztoka Čopa in druge. Navijali, debatirali o tem.
Imel je vsega dovolj in izbruhnil. Pa kaj mene briga, če ima tisti Iztok čop. Bil je res posebnež, predpasnik si je zavezoval spredaj, potem ga je pa zasukal. Vprašala sem, zakaj. Ker si moja punca tako zapenja modrc.
Skoraj vsakega, ki sem ga sprejela na delovno mesto, sem vprašala, kaj bi naredil, če bi zadel na lotu. On me je presenetil. Vse bi dal revežem, ker on nič ne rabi, česar pa nima, pa ne more kupiti. Bilo mi je hudo, ko je šel, čez leta je odšel za vedno ...
 

Ko v sladici zaškrta

Torte. Včasih so nas res spravile v smeh. To, kar zdaj počnejo z njimi, ni po mojem okusu – razni ženski in moški deli telesa ... Imeli smo gostjo, ki je ob praznovanju vedno prinesla torto in na njej napisan verz znanega pesnika. Prihajala je toliko časa, da je bila pesnitev končana.
Sprejela sem tudi presenetljivo težko in nenavadno torto. Ob rezanju je bil problem, ker se ni vdala, bolj si rezal, bolj je škrtalo. Bila je lesena, oblita s čokolado.


Največjo nevšečnost nam je pa naredila ljubka okrogla, oblita s smetano. Želeli so tanek, oster nož, da bi lažje rezali. In res, ko je slavljenec zarezal vanjo, je samo počilo. Bil je balon z veliko smetane. Še s stropa smo jo praskali.
Najbolj neljub dogodek je bil pa s torto, ki je zjutraj namesto v hladilnik romala v skrinjo. Po kosilu so jo želeli, pa sem vsa panična vprašala, ja, kje pa je? O groza, v skrinji. Ni bilo druge, kot da sem se iskreno opravičila. Pojedli so jo doma.

Veliko dogodivščin se je zgodilo, ljubih pa tudi neljubih. Iz slednjih me je velikokrat rešil smisel za humor. To cenim tudi pri drugih ljudeh. Še v tej situaciji, v kateri smo se znašli, mi pomaga. Upam, da kmalu mine, ker res že pogrešam moje ljube goste.
Vse to sem napisala zato, ker imam čas, pa zato, ker sem že sita vsega ustrahovanja, analiz, grafov, preštevanja ... Želim si le, da bi prišli zdravi iz objema koronavirusa v nove izzive. Srečno!