Pivo in jajce gresta tudi v barvo

LJUBLJANA – Tradicionalna poklica slikopleskar in pleskar sta skoraj izginila. Pred nekaj leti se je na centru strokovnih šol v Kranju na program slikopleskar vpisalo sedem učencev in na šoli so bili vsi veseli. Na program zidar se je vpisal eden, za polagalca keramike pa dva. Žalostno, a resnično, toda nekoč sta bila slikopleskar in pleskar cenjena poklica. Mislili smo, da ima poklic pač dve imeni, a nas je 76-letni Anton Okorn iz Rašice pri Ljubljani, mojster slikopleskar in pleskar, opomnil, da gre za dva različna poklica: »Pleskar barva vrata, okna, stavbno pohištvo in pohištvo, slikopleskar pa barva in krasi stene.«

Najmlajši vajenec

Anton se je za malarja izučil davnega leta 1959. Kot petnajstletnik, doma s kmetije, kjer so imeli tudi gostilno, je šel v slikopleskarsko šolo v Ljubljano in postal vajenec v takratnem podjetju Pleskarstvo Šentvid.

Pokazal nam je fotografijo iz vajeniške dobe: »Tu sem najmlajši vajenec v delavnici, ko še nismo imeli delovnih oblek.«
Šolo je obiskoval štiri leta in osvojil oba poklica. »Dela je bilo toliko, da sem že kot vajenec belil stanovanja v vasi. Ne verjamem, da je v Rašici kakšna hiša, kjer nisem belil ali barval oken.«

Danes gremo v trgovino po kanto pripravljene barve in doma sami z valjčkom prebarvamo steno.
»Včasih ni bilo tako. Imeli smo zgolj apno in belili smo s čopiči, niti valjčkov ni bilo,« se spominja Anton in pred nas na mizo postavi škatlo ohranjenega starega orodja.


»Vidite, to je čopič, ki je imel nov 15 centimetrov dolgo žimo. Prevezovali smo ga z vrvico, ko se je malo izrabil, smo prevezali na novo. Še danes bi bil uporaben.« Zanimivo, da so bili praviloma vsi čopiči, veliki ali mali, okrogli, danes so običajno pravokotni.
In barva? »V Pleskarstvu Šentvid smo imeli dve veliki betonski jami, apnenici. S tovornjakom so pripeljali apno in vajenci smo ga z lopatami metali v jamo in ga polivali, da je nastala prava masa. Potem smo iz nje jemali po potrebi.«

A z apnom, ki je sicer belilo in razkužilo obenem, ljudje niso znali beliti, zato je bil malarski poklic zelo cenjen.
»Prišel si k hiši in najprej pripravil steno, po potrebi obšpahtlal, zbrusil s šmirglglas papirjem, zakital in nato prvič prebelil. Ker se ni sušilo, si moral priti drugi dan še enkrat. Beljenje denimo ene kuhinje je vzelo dva dni.«


Tudi izravnalne mase ni bilo. »Vzeli smo apno, dodali malo gipsa in potegnili čez razpoke. Bila je boljša masa kot danes vsakovrstni kiti, rekli smo ji pečok.«

Na svoje

Po šolanju je tri leta preživel v delavnici, kjer so barvali pohištvo, nato pa je pristal v podjetju, kjer mu je šef odredil barvanje vseh okvirjev vrat v bloku.


»Šel sem in barval. Ker sem bil hiter, so mi nagajali in prebarvali podboje z apnom. Čez 14 dni sem odnehal in šel k šefu ter prosil za knjižico. Šel sem na svoje.«

Kot malar obrtnik je Anton delal 36 let. Hotel je oditi v Nemčijo, a mu na občini niso dali dovoljenja: »Mojim znancem, s katerimi naj bi šli skupaj čez mejo, so dali dovoljenje, meni pa ne, češ da take, kot sem jaz, potrebujejo doma. In tako nisem šel.«

Anton na mizo položi veliko škropilnico, ki je videti kot trobenta. Zraven pa nekaj primerov valjčkov z različnimi vzorci: grozdje, češnje ... »S tem smo včasih krasili stene, danes dvomim, da mladi malarji še znajo to, ni več popularno.« Zanimiv je bil valjček s tremi posodicami, v katere si pripravil različne barve.

»Moral si imeti zelo mirno roko, da se ti barve niso ob straneh cedile.« Nato je pokazal morda najzanimivejši čopič za restavracijo ali krašenje pohištva. Zelo tanek ploščat čopič z več tankimi snopiči žime: »Najprej smo pripravili na pohištvo denimo temno podlago, nato pa zmešali barvo v svetlejšem tonu, pomočili čopič vanjo in z elegantnim, valovitim gibom si nanesel barvo na denimo stranico postelje ali komode. Tako smo dejansko poustvarili prerez debla, letnice, izgledalo je kot pravi les.« Na dvorišču nam je pokazal prvo malarsko lestev, ki mu jo je mizar naredil pred 52 leti. Zamenjal je nekaj vijakov, sicer pa je še danes uporabna in stabilna.


Ob koncu obiska nas je popeljal v svojo domačo hišo – gostilno, kjer gospodari brat. Pokazal nam je, kako je pred 50 leti okrasil sobo s slikopleskarskim ornamentom – borduro z motivom grozdja, kakih 30 centimetrov širok okrasni trak pod stropom. »Še danes drži, na dveh mestih malo odstopa, moram si en dan vzeti čas in popraviti.« Anton še hrani šablone, s katerimi je pred 50 leti okrasil domačo gostilno. »Tehniko izdelave bordure smo imenovali patroniranje.«


Zakaj ste včasih v barvo dodajali jajce? Ob tem se na široko zasmeji. »To je ena lepših malarskih potegavščin, ki se je prijela v javnosti. Jajce in pivo. Seveda, za malarja je moralo biti pivo, ki ga je morda požirek resda zlil v barvo, sicer pa ga je spil. Jajce pa prav tako.«