BOMBAŠ BO PLAČAL
Plačal ji bo 11 tisočakov, ker jo je ranil z bombo
Lucija Brajdič je od Janeza Schullerja sicer zahtevala 110.000 evrov. Na sodišču niso verjeli, da je bolečine trpela več kot eno leto.
Odpri galerijo
Lucija Brajdič je iztožila le desetino zahtevane vsote. FOTO: Vojko Zakrajšek
NOVO MESTO – Zahtevala je 110.600 evrov, na koncu pa jih iztožila 11.100. Takšen je izplen tožbe 51-letne Lucije Brajdič iz romskega naselja Brezje pri Novem mestu proti Janezu Schullerju, ki zaradi poskusa umora na Dobu prestaja 10-letno zaporno kazen.
Šestega maja 2005 ob 23.25 je proti oknu Lucijine bivalne barake vrgel bombo M52-P3, a ta se je k sreči odbila od stene in eksplodirala zunaj, pri čemer pa so njeni delci prileteli skozi okno in ranili Brajdičevo. Močno je krvavela iz trebuha, rana je bila velika 4 x 3 centimetre, v trebušni steni se je znašel kovinski tujek, kirurgi so ga odstranili in rano zašili.
»Ko je eksplodirala bomba, sem bila doma. Ležala sem na kavču, ne vem pa, ali sem spala, čeprav je bila ura okoli polnoči. Počilo je in bila sem v močnem strahu, kaj se je zgodilo. Tako močno je počilo, kot da bi bila vojna,« je na sodišču podoživljala dogajanje. Nadaljevala je, da je morala nekaj dni zaradi rane ležati. Pa tudi jokala je, saj jo je bilo strah, da bo umrla.
Prepričana, da ji zaradi vsega skupaj pripada 110.600 evrov, je na novomeško okrožno sodišče zoper Schullerja vložila tožbo. Menila je, da bi ji moral bombaš 25.000 evrov dati zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem. Dodatnih 60.000 evrov bi morala dobiti zaradi pretrpljenega strahu, še 25.000 za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, 300 evrov za povračilo stroškov prevoza od doma do novomeškega zdravstvenega doma ter še zadnjih 300 evrov zaradi tuje pomoči in nege.
A kot je sklenila novomeška sodnica Irena Matekovič, ji tolikšna vsota nikakor ne pripada. Glede telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem ni sledila tožnici, da je bila zaradi omenjene rane kar sedem mesecev v bolniškem staležu. Iz zdravniškega potrdila Brajdičeve namreč, kot pojasni sodnica, izhaja, da je bila dela nezmožna le 12 dni oziroma od 7. do 19. maja 2005.
»Zdravljenje po tem datumu skladno z izvedeniškim mnenjem ni bilo več potrebno, tožnica tudi ni bila naročena na dodatne preglede,« v sodbi med drugim zapiše sodnica, z njo se ne strinja niti glede trajanja intenzitete bolečin zaradi poškodbe. Oškodovana je namreč trdila, da je trpela hude bolečine pet mesecev, nadalje srednje hude šest mesecev, lahke pa še tri mesece.
Sodni izvedenec za medicino dr. med. Franek Dolšek je namreč ocenil, da je Brajdičeva le tri dni trpela hude bolečine, dva dni srednje intenzivne, do konca zdravljenja 17. maja 2005 pa še lahke. Zato, kot sklene sodnica, se sodišču ne zdi verjetno, da bi skupno trpela kar 14 mesecev. Tako ji je za vse skupaj dosodila 1500 evrov odškodnine.
Tudi pri dokazovanju strahu Brajdičeva ni bila preveč uspešna. Od 60.000 evrov ji je sodišče dosodilo le 2500 evrov. Matekovičeva v sodbi pojasni, da je tožnica utrpela tako primarni kot sekundarni strah. Prvi je bil izjemno močan, »vendar sodišče ne more mimo dejstva, da je časovno trajanje strahu v predmetnem primeru zelo kratko (skupno od tri do štiri dni)«.
Višja odškodnina bi tako pomenila odstop od sodne prakse. O zmanjšanih življenjskih aktivnostih pa Matekovičeva pojasni, da so bile te zmanjšane zlasti zaradi stresa ob poškodbi, ki se je prelevil v posttravmatsko stresno motnjo. Ta je tožnico dve leti hromila pri socialnih aktivnostih, v nadaljevanju pa se je pri njej, kot piše v sodbi, izrazila konverzivna motnja, ki obstaja še danes. Zaradi travmatičnega dogodka bodo simptomi bolj poudarjeni tudi v bodoče in bodo tožnico, kot še piše, brez dvoma ovirali pri vsakdanjem življenju. Po oceni sodišča je primerna odškodnina 7000 evrov.
O 300 evrih za stroške za prevoz sodnica pove, da Brajdičeva dokazil v zvezi s tem ni predložila, zato je zahtevek neutemeljen. Le 100 evrov od zahtevanih 300 evrov pa ji pripada za tujo pomoč in nego. Sodišče je namreč ocenilo, da ji je hčerka pri opravljanju hišnih opravil, tudi kuhanju, pomagala dve uri na dan. Ob postavki pet evrov na uro za takšno pomoč v 10 dneh, kolikor časa je trajalo, da se ji je rana zacelila, je tako odškodnina 100 evrov. Andrej Žabjek, odvetnik Brajdičeve, nam je povedal, da so se na sodbo že pritožili, saj so prepričani, da je odškodnina prenizka.
Za njuno smrt ni nihče odgovarjal. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Šestega maja 2005 ob 23.25 je proti oknu Lucijine bivalne barake vrgel bombo M52-P3, a ta se je k sreči odbila od stene in eksplodirala zunaj, pri čemer pa so njeni delci prileteli skozi okno in ranili Brajdičevo. Močno je krvavela iz trebuha, rana je bila velika 4 x 3 centimetre, v trebušni steni se je znašel kovinski tujek, kirurgi so ga odstranili in rano zašili.
»Ko je eksplodirala bomba, sem bila doma. Ležala sem na kavču, ne vem pa, ali sem spala, čeprav je bila ura okoli polnoči. Počilo je in bila sem v močnem strahu, kaj se je zgodilo. Tako močno je počilo, kot da bi bila vojna,« je na sodišču podoživljala dogajanje. Nadaljevala je, da je morala nekaj dni zaradi rane ležati. Pa tudi jokala je, saj jo je bilo strah, da bo umrla.
Zdravili so jo slaba dva tedna
Prepričana, da ji zaradi vsega skupaj pripada 110.600 evrov, je na novomeško okrožno sodišče zoper Schullerja vložila tožbo. Menila je, da bi ji moral bombaš 25.000 evrov dati zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem. Dodatnih 60.000 evrov bi morala dobiti zaradi pretrpljenega strahu, še 25.000 za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, 300 evrov za povračilo stroškov prevoza od doma do novomeškega zdravstvenega doma ter še zadnjih 300 evrov zaradi tuje pomoči in nege.
Po majskem bombnem napadu v Žabjaku je sledil še en v začetku junija 2005, in sicer v Dobruški vasi (na fotografiji). V njem sta umrli Ivanka Brajdič in Jovanka Kočevar. FOTO: IGOR MALI
A kot je sklenila novomeška sodnica Irena Matekovič, ji tolikšna vsota nikakor ne pripada. Glede telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem ni sledila tožnici, da je bila zaradi omenjene rane kar sedem mesecev v bolniškem staležu. Iz zdravniškega potrdila Brajdičeve namreč, kot pojasni sodnica, izhaja, da je bila dela nezmožna le 12 dni oziroma od 7. do 19. maja 2005.
»Zdravljenje po tem datumu skladno z izvedeniškim mnenjem ni bilo več potrebno, tožnica tudi ni bila naročena na dodatne preglede,« v sodbi med drugim zapiše sodnica, z njo se ne strinja niti glede trajanja intenzitete bolečin zaradi poškodbe. Oškodovana je namreč trdila, da je trpela hude bolečine pet mesecev, nadalje srednje hude šest mesecev, lahke pa še tri mesece.
Janez Schuller prestaja 10-letno zaporno kazen. FOTO: Marko Feist
Sodni izvedenec za medicino dr. med. Franek Dolšek je namreč ocenil, da je Brajdičeva le tri dni trpela hude bolečine, dva dni srednje intenzivne, do konca zdravljenja 17. maja 2005 pa še lahke. Zato, kot sklene sodnica, se sodišču ne zdi verjetno, da bi skupno trpela kar 14 mesecev. Tako ji je za vse skupaj dosodila 1500 evrov odškodnine.
Na sodbo so se že pritožili
Tudi pri dokazovanju strahu Brajdičeva ni bila preveč uspešna. Od 60.000 evrov ji je sodišče dosodilo le 2500 evrov. Matekovičeva v sodbi pojasni, da je tožnica utrpela tako primarni kot sekundarni strah. Prvi je bil izjemno močan, »vendar sodišče ne more mimo dejstva, da je časovno trajanje strahu v predmetnem primeru zelo kratko (skupno od tri do štiri dni)«.
Ko je eksplodirala bomba, sem bila doma. Ležala sem na kavču, ne vem pa, ali sem spala, čeprav je bila ura okoli polnoči.
Višja odškodnina bi tako pomenila odstop od sodne prakse. O zmanjšanih življenjskih aktivnostih pa Matekovičeva pojasni, da so bile te zmanjšane zlasti zaradi stresa ob poškodbi, ki se je prelevil v posttravmatsko stresno motnjo. Ta je tožnico dve leti hromila pri socialnih aktivnostih, v nadaljevanju pa se je pri njej, kot piše v sodbi, izrazila konverzivna motnja, ki obstaja še danes. Zaradi travmatičnega dogodka bodo simptomi bolj poudarjeni tudi v bodoče in bodo tožnico, kot še piše, brez dvoma ovirali pri vsakdanjem življenju. Po oceni sodišča je primerna odškodnina 7000 evrov.
12
dni Lucija Brajdič ni mogla delati, in ne sedem mesecev.
dni Lucija Brajdič ni mogla delati, in ne sedem mesecev.
O 300 evrih za stroške za prevoz sodnica pove, da Brajdičeva dokazil v zvezi s tem ni predložila, zato je zahtevek neutemeljen. Le 100 evrov od zahtevanih 300 evrov pa ji pripada za tujo pomoč in nego. Sodišče je namreč ocenilo, da ji je hčerka pri opravljanju hišnih opravil, tudi kuhanju, pomagala dve uri na dan. Ob postavki pet evrov na uro za takšno pomoč v 10 dneh, kolikor časa je trajalo, da se ji je rana zacelila, je tako odškodnina 100 evrov. Andrej Žabjek, odvetnik Brajdičeve, nam je povedal, da so se na sodbo že pritožili, saj so prepričani, da je odškodnina prenizka.
