Slovenska zastava je včeraj praznovala
Gardna enota Slovenske vojske je včeraj ob pomniku Geometričnega središča Slovenije (Geoss) v Spodnji Slivni v občini Litija slovesno razvila slovensko zastavo. Tradicionalna prireditev v organizaciji društva Heraldica Slovenica je potekala v spomin na 7. april 1848, ko je bila v Ljubljani izobešena slovenska narodna zastava. Slavnostni govornik je bil Uroš Paternus, namestnik načelnika Generalštaba Slovenske vojske. Zbrane so nagovorili litijski župan Franci Rokavec, predsednik društva Heraldica Slovenica Aleksander Hribovšek in predsednik Društva Geoss Jože Dernovšek.
»Sem zagovornik spoštovanja simbolov svoje države. To je temelj, mimo katerega ne more noben državljan. Zastava Slovenije je nastala v naglici burnega obdobja tik pred osamosvojitvijo in doživela krvavi krst med osamosvojitveno vojno, ko nas je predstavljala na bojnem polju. Z zastavo označujemo tudi suverenost nad svojim ozemljem. In, ja, naša je in edina, ki jo imamo,« je svoje občutke o državnem simbolu za Slovenske novice razkril Aleksander Hribovšek.
Slovenska narodna zastava, belo-modro-rdeča tribarvnica se je uveljavila v burnem dogajanju leta 1848, v času narodnega preporoda, ko smo Slovenci določili slovenske barve na podlagi barv iz grba dežele Kranjske in jih predlagali v potrditev tedanji avstrijski administraciji.
Narodno zastavo so prvi razvili slovenski študenti na Dunaju.
Zastava RS je nastala tik pred osamosvojitvijo leta 1991.
Ob pomniku Geoss je prvič zaplapolala leta 1998.
Lahko imamo različne interese, hobije, želje ali ambicije, imamo pa le eno domovino. In ta je – tako kot tudi njena zastava – svetinja, bi lahko na kratko strnili misli množice ljudi, ki se je včeraj zbrala pred pomnikom Geoss, kjer je zastavi v čast igral Orkester Slovenske vojske, ubrani glasovi Ženskega pevskega zbora Perunike pa so odmevali tja daleč po Posavskem hribovju. Slovesnosti se je udeležilo več kakor sto nosilcev praporov in evropskih zastav.
Za pravilno izobešanje
Prvič so narodno zastavo leta 1848 razvili slovenski študentje na Dunaju, v Ljubljani pa je zavihrala 7. aprila 1848 na stavbi gostilne Zlata zvezda v Wolfovi ulici v Ljubljani, kjer jo je izobesil slovenski študent Lovro Toman. S to potezo je odgovoril na izobešanje nemške zastave na stolpu Ljubljanskega gradu.
Spoštovanje simbolov svoje države je temelj, mimo katerega ne more noben državljan.
Legenda pravi, da je tisto noč mesto zajelo silno neurje in tujčev simbol odneslo daleč stran. Menda so ga šele po nekaj dneh vsega umazanega in razcefranega našli ob strugi Ljubljanice. Ob pomniku Geoss so prvikrat razvili slovensko zastavo leta 1998; pobudnik in organizator prireditve je bil takratni predsednik Društva Heraldica Slovenica, žal že pokojni Jožef Lajevec.
V Društvu Heraldica Slovenica spodbujajo k izobešanju slovenske zastave, vsaj med prazniki, če ne kar vse leto, vedno pa na pravilen način. Ozaveščanju o lastnih narodnih simbolih in vabilu k njihovi pravilni uporabi, ki zajema vsa politična stališča, etnično ozadje in osebne okoliščine, dodajajo opozorilo, da slovenska zastava označuje našo skupno državo, ne politično oblast.
Zastava je zunanji znak izjemne enotnosti, ki je našim prednikom omogočila, da so oblikovali slovenski narod, in nam, da smo osamosvojili svojo državo. Naslednjim generacijam državljanov Slovenije pa bo osnova za doseganje večje blaginje, je še poudaril Hribovšek.
