Plemenita vijolična srca pomagajo someščanom

Minule dni, točneje v soboto, je bila 60. obletnica ustanovitve najuspešnejšega slovenskega Nogometnega kluba Maribor. Najbolj goreči navijači so v soboto, pa tudi v ponedeljek, priredili baklado in ognjemet – in to ne zgolj v štajerski prestolnici, ampak tudi po številnih drugih krajih. V ozadju obeležitve okroglega jubileja pa ima ustanovitelj navijaške skupine Viole Roman Križnjak neko drugo, povsem svojo misijo, o kateri je prvič javno spregovoril pred dvema tednoma, ko je objavil kratek nagovor z uvodnim naznanilom: »Pred nami je veseli december.«

Križnjak je s skupino prijateljev, znancev, ljudi dobre volje, športnikov, predstavnikov boksarskega kluba Železničar Maribor prišel do dneva, »da vam sporočam telefonsko številko, na kateri bomo pomagali in se odzvali na klic«. Pozval je Mariborčanke in Mariborčane: »Vsak, ki je lačen, v stiski, ki potrebuje materialno pomoč v oblačilih, igračah za otroke …, za vse bomo poskrbeli. 070 440 460.«

Dva tedna pozneje nam Križnjak – ki zelo dobro pozna utrip mesta in ljudi pod Pohorjem – pojasnjuje, da za njim ne stojijo ne levi ne desni: »Naša ena in edina stranka in religija je Maribor in nič drugega.« V minulih letih je pri dobrodelnih projektih pomagal prehitro preminulemu Roku Černicu; letos pa se je odločil ukrepati sam: »Mariborčani niso krivi, da so se znašli v tej bedi. S prijatelji in kolegi bomo naredili vse, da Maribor ne bo lačen.« Pravi, da se ga je dotaknilo, ker je »mesto v tako žalostni situaciji«. Na telefonsko številko prejema sporočila mater samohranilk ali bolnih očetov, ki se sprašujejo, kaj bodo dali svojim otrokom na krožnik: »Mislim, da je največja hrabrost, da se ljudje pokličejo in stopijo iz tega. Nihče ni sam kriv, da se je znašel v tej situaciji.«

Ne bo popustil

Roman in njegova partnerica Melita sta se skupaj lotila zbiranja pomoči in njene distribucije: »Denarja ne sprejemam, ampak rečem ljudem, naj kupijo,« pojasni Križnjak, ki na facebooku vseskozi objavlja fotografije zbrane pomoči in mestnih četrti, po katerih razvaža pomoč. Zbrano hrano razdelijo, pojasni Melita: »Zjutraj že delam sezname, koliko kosil in paketov morava razvoziti.« Potem pakirata in pred poldnevom začneta razvoz: paketi s konzervami, sokovi in namazi gredo za med – lačni so pomoči veseli in se ne zmrdujejo, pravi Križnjak, vključili pa so se tudi nekateri gostinci: »Eni dajo še do deset toplih obrokov. Enkrat daš enemu, enkrat drugemu, ni za vse dovolj,« o kruti resničnosti ugotavlja Križnjak.
V dveh tednih se je povečalo število ljudi, ki so poklicali za pomoč: »Prvi dan smo imeli čez 30 ljudi, potem 60, 70, zdaj jih je že dvakrat toliko.« Po desetih dneh sta v soboto naredila pakete še za nedeljo, da bi imela dan premora – a je telefon zvonil tudi v nedeljo, lakota ne pozna koledarja: »Spat greš s tem, zbudiš se s tem in probleme ljudi nosiš. Identificiram se s tem mestom: bil sem lokalpatriot, zdaj sem še večji,« ugotavlja po polovici meseca in dodaja, da se zbiranje in razdeljevanje pomoči odvijata v skladu z ukrepi, »pa tudi varujemo ljudi,« doda.

Decembrska akcija družine Križnjak je naletela na precej odobravanja različnih ljudi, ki pomagajo materialno in moralno. December nameravajo še malce olepšati, a vsega še ne razkrijejo: »Imamo nekaj novih posteljnih vložkov, delamo pa tudi na tem, da razveselimo otroke pred prazniki.« Pri svoji pomoči ostajajo diskretni, saj se zavedajo, da revščina marsikomu vzbuja občutke sramu – po drugi plati potrebujejo pomoč: »Tudi s svojim denarjem sem šel kaj kupit,« se vmes zagovori Križnjaku, ki mu nekateri zaupajo svoje velike tegobe: »Ne vem, kaj bo, ko bo 31. december, ne znam si predstavljati konca tega početja, ker so ljudje v Mariboru v vedno večjih težavah.« A ne popusti pri namenih do someščank in someščanov: »Vijolično srce se ne ustavi. Mi bomo živi, dokler živ bo Maribor.«