Po 1. januarju konec oglasnih panojev po Sloveniji? V Ljubljani jih že »čistijo«

Civilna iniciativa Očistimo Slovenijo reklamnih panojev (OSRP) je pred dnevi objavila fotografijo s križišča Litijske ceste in Kajuhove ulice v primerjavi z lani, na kateri ni več ogromnih reklamnih panojev. »Sem ter tja se pozna delo inšpektorata Mestna občina Ljubljana. Razlika na križišču je očitna. Seveda je v bližini ostalo še veliko dela. Nestrpno pričakujemo, da bo delo inšpektorata zaznati po celi Ljubljani,« so zapisali ob fotografiji.

Križišče Litijske in Kajuhove je 'očiščeno' reklam. FOTO: Zaslonski Posnetek, Facebook

Predstavniku iniciative Robertu Hočevarju, ki že več kot petnajst let bije bitko po državi s panoji, smo ob koncu leta in tik pred uveljavitvijo zakona, ki po novem ponekod prepoveduje oglaševanje, naslovili nekaj vprašanj. Sam je ob množici oglasnih objektov po državi zaskrbljen in ima občutek, da tudi zakon ne bo prav veliko rešil na tem področju. 

Že vrsto le opozarjate na nekontrolirano oglaševanje na reklamnih panojih ob cestah. Pred dvema letoma je bil sprejet predlog, da bo oglaševanje na kmetijskih površinah zakonsko prepovedano s 1. januarjem 2024. Kaj vse se bo spremenilo po tem datumu?

Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3) v 35. členu omejuje oglaševanje zunaj poselitvenih območjih. To je sicer malo širše kot samo kmetijska zemljišča, kjer je načeloma oglaševanje omejeno že sedaj z Zakonom o kmetijskih zemljiščih, kjer opredeljuje namensko rabo zemljišč. Zakon je stopil v veljavo že 31. decembra 2021, 35. člen pa stopi v veljavo 1. januarja 2024. V tem času naj bi občine zakonu prilagodile svoje akte.

Že takoj po objavi zakona smo bili v OSRP zelo skeptični glede pričakovanega učinka, zato smo na pristojne institucije večkrat naslavljali vprašanja na to temo. Eden od odgovorov je bil, da bo Ministrstvo za naravne vire in prostor leto dni po začetku uporabe določbe 35. člena ZUreP-3 koordiniralo pripravo poročila o učinkih izvajanja ZUreP-3 in drugih predpisov, ki omejujejo oglaševanje.

Zadnje pojasnilo Ministrstva za naravne vire in prostor je bilo, da zakon velja le za naprej in ne velja retroaktivno. S tem bodo vsi oglasni objekti, ki so bili pred 1. januarjem 2024 postavljeni v skladu z do tedaj veljavno zakonodajo, ostali.

Naše mnenje je torej, da se po tem datumu ne bo spremenilo nič. 

Panoji na Litijski naj bi bili tudi za odstranitev v postopku usmerjenega nadzora Inšpektorata MOL. FOTO: Robert Hočevar

Ker ZUreP-3 omejuje oglaševanje samo zunaj poselitvenih območjih, bo tudi zakonsko v mestih ostalo, kot je bilo do sedaj. Občine imajo sicer moč, da na svojem območju regulirajo oglaševanje v zunanjem prostoru preko svojih prostorskih aktov in z odloki. Če si občina zaželi, da bo postala občina brez oglasov, ima možnost, da to v doglednem času tudi realizira. Problem je volja in problem so oglaševalski lobiji.

Po našem mnenju tudi lastniki ne bodo niti odstranili do sedaj nelegalno postavljenih objektov, ker se zavedajo, da jih pristojne inšpekcije še dolgo ne bodo obravnavale. Glede na nizke kazni se jim tega tudi ne splača in bodo nelegalno postavljen objekt vzdrževali verjetno čim dlje.

Ponekod se odstranjujejo plakati ob ljubljanskih prometnih ulicah, denimo med Kajuhovo in Litijsko. Kdo je umaknil panoje na zidu zasebne hiše in nenazadnje s kakšnim razlogom, če ne gre za kmetijsko površino? Imajo torej inšpektorji dovoljenje za rušenje oglasnih panojev tudi na zasebnih površinah?

V Ljubljani že od začetka letošnjega leta na Inšpektoratu MOL poteka usmerjen nadzor nad nelegalno postavljenimi oglasnimi objekti. V okviru tega nadzora jim jih je nekaj že uspelo odstraniti, a to je še daleč od zastavljenih ciljev. Problem v Ljubljani pa po našem mnenju niso le nelegalno postavljeni oglasi, ampak tudi tisti z dovoljenjem občine, saj je tudi teh občutno preveč.

Primer križišča Litijska – Kajuhova, ki ga navajate, je bilo po posredovanju Inšpektorata MOL odstranjenih več velikih oglasnih objektov. Razlika je občutna in že samo iz tega primera se da slutiti, kako lepa bi bila Ljubljana, če bi tako očistili celo mesto.

Občine so z zadnjo spremembo Gradbenega zakona dobile pristojnosti za nadzor in sankcioniranje tudi na zemljiščih, ki niso v občinski lasti. Naša želja je, da bi to možnost uporabljale tudi ostale občine, saj vemo, da Ljubljana ni edini primer vsesplošnega smetenja z oglasi.

Samo še dva plakata od prej osmih. »Ne vidim razloga, da ne bi tudi teh dveh odstranili. Kot vem, se postopki za odstranitev zelo vlečejo, ker mora Inšpektorat upoštevati Zakon o splošnem upravnem postopku,« pravi Hočevar. FOTO: Robert Hočevar

Zakaj se zavzemate za umik reklamnih panojev?

V OSRP se zavzemamo za ureditev oglaševanja, ki bo zagotavljalo varno, zdravo in čisto okolje. Vsako prisilno nagovarjanje državljanov povzroča neke vrsto prisilo in nelagodje. In ker se od zunanjega oglaševanja nikakor ne moremo odjaviti in smo stalno targetirani, to ni nič drugega kot prisilno nagovarjanje. Iz tega stališča je po našem mnenju oglaševanje v javnem prostoru tudi ustavno sporno. Poleg tega gostota oglasov povzroča stres in tesnobnost.

Če pogledate predstavitve oglaševalcev, vsi navajajo, koliko avtomobilov se pelje mimo njihovih lokacij in s tem povezujejo učinkovitost. Že samo to dejstvo pove, da so oglasi namenjeni izključno preusmerjanju pozornosti voznikov iz dogajanja na cesti na njihov oglas. S tem je neposredno ogrožena prometna varnost.

Nenazadnje se Slovenija promovira kot butična dežela s 5-zvezdičnimi doživetji. Slovenska turistična organizacija 5-zvezdično doživetje opisuje kot lokalno, avtentično, edinstveno, izkustveno, zeleno, butično, premium… Dejanski pogled na Slovenijo je daleč od tega in spominja na navadno smetišče.

Bi lahko na plastičnem primeru opisali, kako nas pri vožnji motijo oglasi?

Pravzaprav vam lahko posredujem dejansko izkušnjo nekoga, ki se vsak dan vozi na delo ali tujega turista, ko se vrača domov.

»Ko se peljemo po gorenjski avtocesti, se počasi odpira pogled na Kamniško-Savinjske Alpe. Namesto, da bi uživali v razgledu in vožnji ob ogromnem gorskem masivu, ki nas navdaja z najrazličnejšimi pozitivnimi občutki, osuplostjo nad čudovitostjo narave in okolja v naši državici, imamo v vidnem polju ves čas, eden za drugim, ogromne jumbo plakate, ki nas nagovarjajo k nekemu nakupu. Vsiljujejo nam misli o toplotnih črpalkah, kavi z avtomata na bencinski črpalki in podobnem. Ko z avtoceste zavijemo proti vzhodu Kranja, bi se nam moral odpreti prekrasen pogled na Julijske Alpe in na Triglav. Namesto tega na poljih na obrobju Kranja eden zraven drugega stojijo ogromni plakati, ki nas ponovno nagovarjajo k raznim nakupom in nam vsiljujejo misli o izdelkih, ki jih prodajajo.«

FOTO: Roman Šišič, Delo

Pravite, da je v Sloveniji prek 15.000 oglasnih panojev in da je to preseglo vse meje. Zakaj takšna potreba po reklamnih panojih, ki nenazadnje visijo celo na kozolcih, ki so zaščiteni kot kulturni spomeniki državnega pomena?

V Sloveniji se oglaševanje obravnava kot gospodarska panoga, v kateri se obračajo ogromne vsote denarja. Veliki igralci na tem področju namenjajo veliko denarja tudi za sponzorstva, predvsem v športu, in s tem si kupujejo naklonjenost določenih krogov občinstva. Do nekaj denarja na lahek način pridejo tudi lastniki zemljišč, ki oglaševalskim firmam dajo v najem svoje površine.

Ker se je pri nas panoga tako globoko zažrla v naša življenja, jo je težko izkoreniniti. V boju za povečevanje dobičkov oglaševalske firme na veliko lobirajo tako na lokalni kot na državni ravni. Nekaj lobističnih stikov je zabeleženih, večina pa ne. Sumimo, da se v boju za prostor in prevlado kar nekaj denarja prelije v zasebne žepe v obliki podkupnin.

Verjetno ste s trn v peti oglaševalcem in ponudnikom reklamnih panojev, saj bo prepoved zmanjšala obseg njihovega dela. Ste bili kdaj deležni njihovih pritiskov?

Pritiskov s strani oglaševalcev ne zaznavamo, ker se zavedajo, da delamo prav. Zato pa uporabljajo lobistične stike pri odločevalcih, da ne bi sprejeli zakonodaje, ki bi bila njim v škodo. Tega problema se zavedamo, zato delamo na ozaveščanju prebivalstva in težimo k spremembi zakonodaje, ki bi učinkovito urejala področje oglaševanja.

Je vaša želja, da bi Slovenijo povsem očistili reklamnih panojev? Kako je to urejeno v državah, po katerih se morda zgledujete?

Menimo, da je oglaševanje v zunanjem prostoru zastarelo, nedemokratično in okoljsko škodljivo. Nenazadnje imajo danes  oglaševalci na voljo modernejše pristope avdio-vizualnega, digitalnega in ciljnega oglaševanja.

Če bi bila politika pripravljena sprejeti primerno zakonodajo, bi Slovenija lahko v doglednem času postala zgled celo najbolj razvitim državam. V OSRP menimo, da razen oglaševanja za lastne potrebe, zunanje oglaševanje ni potrebno in bi ga lahko v celoti odpravili. Kot sem omenil, bi bila izjema oglaševanje za lastne potrebe za oglaševanje dejavnosti na lokaciji izvajanja dejavnosti, na športnih prizoriščih in znotraj nakupovalnih centrov, ne da bi bilo oglaševanje vidno izven območja nakupovalnega središča.