Po 19 operacijah pleza in osvaja odličja (FOTO)
Nataša Privošnik iz Šempetra, ki je letos postala predsednica Medobčinskega društva invalidov Žalec, je izjemna osebnost, ki se je kljub zdravstvenim težavam odločila seči po zvezdah. Postala je paraplezalka in že na prvem tekmovanju na mednarodni tekmi v avstrijskem Imstu osvojila tretje mesto.
Nataša je borka, ki ve, kaj hoče, želi in zmore. Vsak dan je zanjo darilo, kot pravi, v vsakem trenutku najde nekaj lepega. Vsak dan hrepeni po dobrem dnevu, kajti dober dan pomeni akcijo: zmago v hribih, steni, življenju. Preplezati želi v zdravje. Za zdravega človeka je praviloma vse samoumevno, za tistega, ki mora živeti z drugačnostjo, s hudimi preizkušnjami in soočanjem med življenjem in smrtjo, pa je vsak dan nekaj posebnega, lepega in zaželenega.
Sklad po njeni zaslugi
Nataša Privošnik je tudi po operaciji tumorja na možganih, štirih operacijah na srcu, premaganem raku in drugih operativnih posegih, ki jih je bilo do leta 2022 skupno 19, ter z otrokom, ki je preživel 15 operacij, neomajna. In hkrati oseba, polna znanja, ki si ga je pridobila med službovanjem in doma, ko je bilo treba dobrih deset let noč in dan skrbeti za Lizo. Po hčerkini zahtevni operaciji v Chelmsfordu v Veliki Britaniji se je odločila, da s preostankom finančnih sredstev, ki so jih zbrali zaposleni v Sindikatu vzgoje in izobraževanja Slovenije za Lizino operacijo, glavni odbor Sviza prosi za ustanovitev zdravstvenega sklada, ki bo na voljo 39.000 članom, ko bodo pri zdravstveni obravnavi otrok naleteli na birokratske ovire ali neodobravanje zdravljenja doma ali v tujini. Lizin zdravstveni sklad SVIZ Slovenije je tako zaživel: pomoči potrebnih je bilo veliko, kakor tudi veliko nepredstavljivih diagnoz otrok ...
A po desetih letih vodenja upravnega odbora se je Nataša odločila, da mora poskrbeti tudi zase. Ob podpori prijateljice Ane se je lotila sprehodov in proučevanja fizičnega gibanja. Zaradi operacije na možganih in okvarjenega centralnega živčnega sistema, motenj koordinacije in stabilnosti ter diagnosticirane ataksije je po tretji uspešni operaciji srca leta 2019 in daljši rehabilitaciji leto pozneje prvič prehodila krajšo višinsko razliko s pravilnim dihanjem, česar do 51. leta ni zmogla. Zadala si je nove izzive, ki so osmislili vsakodnevno vstajanje iz postelje. Hoja v hribe, vpis na začetni tečaj v Plezalnem centru v Celju, sledil je nadaljevalni tečaj plezanja leta 2021. Opravila je začetni in nadaljevalni tečaj feratanja pa še tečaj skalnega plezanja in dobila naziv pripravnik športnega plezanja Komisije za športno plezanje pri Planinski zvezi Slovenije septembra 2021.ž
15 operacij je prestala njena hči.
Prelomno vabilo
Odnos zaposlenih v Plezalnem centru v Celju je bil ključna točka pri vztrajanju na zahtevni poti. Njena invalidnost je namreč nevidna, zato je ljudje ne dojemajo. V plezanju pa se je povezala tudi s hčerko Lizo, ki mamici pomaga na vseh področjih. Ko so jo avgusta 2021 poklicali za spremstvo gluhoslepe paraplezalke Tanje Glušič v ZDA, je beseda nanesla na paraplezanje in takratni selektor Jurij Ravnik je Natašo povabil na trening. Pojasnil je, da lahko sodeluje v slovenski paraplezalni reprezentanci, kjer bo po lastnih zmožnostih lahko napredovala toliko, kolikor bo sama vztrajna, v pomoč ji bodo načrti treningov, ki jih bo sestavil trener; udeležba na tekmovanjih je zelo pozitivna izkušnja, jo je spodbudil, kolajne pa so dodana vrednost. Pokazal ji je rdečo smer v Plezalnem centru Celju, prikazal začetek in ji svetoval, kako naj se je loti. Sama je vztrajala in vadila.
»Novembra 2021 sem prejela klic bodočega selektorja in trenerja z vabilom k sodelovanju v slovenski paraplezalni reprezentanci. To je bilo presenečenje, hkrati pa sem dvomila o svojih plezalnih sposobnostih. Kljub temu sem z veliko odgovornosti sprejela izziv z zaupanjem v trenerja, ki je bil seznanjen z mojo (ne)športno zgodovino. Po dveh mesecih treniranja sem zaznala, da se bo težko osredotočil na moje tako kompleksne težave. Marca 2022 sem zato začela plezati s svojim tempom. Začela sem pri popolnih osnovah, saj so motorični spomin, motnje koordinacije, stabilnosti in ataksija velika ovira. Novembra lani, po rehabilitaciji po četrti srčni operaciji, sem se odločila za individualne ure plezanja v Plezalnem centru Celje. K temu sta me vodili želja po tovrstni aktivnosti in izjemna ljubezen do stene, kjer sem sama s seboj, občutek, ko dosežem zadani cilj, pa je nenadomestljiv,« s ponosom pove Nataša, ki je za učiteljico plezanja izbrala Mašo Bobek, ki je bila pripravljena sprejeti izziv.ž
Prihod na prizorišče, vzdušje, prijaznost, navijanje, nesebična pomoč: to so občutki na tekmi, na kateri je vsak zmagovalec.
Drugačnost nas bogati
A Maša je izjemno kreativna in samoiniciativna oseba, ki je iskala rešitve v še tako nemogočih položajih, številne vaje pa je Nataša morala sama opravljati doma. Učili sta se plezalnega sporazumevanja, barve in ogledovanja smeri, izvajali sta spominske vaje in vadili tehnike plezanja. Maša je pri sestavljanju treningov upoštevala tudi Natašino morebitno odsotnost zaradi bolezni in ujela ravnotežje med napredkom, obstankom in nazadovanjem s kondicijo in fizično močjo. Z Mašo se je srečevala enkrat na teden, od dva- do trikrat na teden pa se je na plezanje odpravila sama in vadila na samovarovalnem kompletu.
»Januarja lani mi je Jana Führer predstavila projekt inPlaninec in me povabila na pohod na Mrzlico, s hčerko Lizo sva se ga tudi udeležili. Spoznali sva Jurčka Nowakka in Marjeto Čič, gonilni sili tega projekta, in se srečali z izjemnimi ljudmi, ki jim ne manjka volje in življenjske energije. InPlaninec mi je dal izjemen občutek sprejetosti, topline na pohodih, nesebično pomoč in občutek sreče. Pohodi so postali moja stalnica pri pridobivanju telesne kondicije, spremljala pa me je Marta Rojnik, ki že dolgo pozna moje nevidne primanjkljaje,« razlaga Nataša in doda, da si nikoli ni predstavljala, da bo plezala in celo tekmovala. »Prihod na prizorišče, vzdušje, prijaznost, navijanje, nesebična pomoč: to so občutki na tekmi, na kateri je vsak zmagovalec. Na tekmi, ki je nabita s čustvi na prav vsakem koraku. Pravzaprav tretje mesto na stopničkah ni bilo niti pomembno. Je bilo pa vsekakor presenetljivo.«
O teh občutkih Nataša še premleva. Ni jih še sprocesirala. Še vedno in še bolj pa trmasto vztraja, da bi bil svet veliko lepši, če bi vsi znali sprejeti in ceniti drugačnost, saj nas ta le bogati. Želja, da bi javnost prek plezanja seznanila z osebami z invalidnostjo, je tako močna, da Nataša kuje načrte, kako bi kot predsednica Medobčinskega društva invalidov Žalec, ki združuje okoli 1800 članov, speljala projekt v naslednjem letu v sodelovanju z inPlanincem in morda še s kom.
Njena invalidnost je nevidna, zato je ljudje ne dojemajo.