Po 30 letih varčevanja le postal graščak (FOTO)

 »Že ko sem kot sedemletni deček mimo gradu Ristovec hodil v šolo, sem se zaljubil vanj. Nemalokrat sem posedel na robniku pred dvorcem in sanjal, da bi bil enkrat lastnik tega gradu,« nam je nadvse zanimivo in za današnji čas nevsakdanjo zgodbo začel razlagati Ptujčan Ignac Janžekovič. Za mnoge neznano ime, a profesor biologije si je za dobrih 80.000 evrov kupil modro kri. V začetku letošnjega leta je namreč na četrti dražbi od ptujske mestne občine odkupil grad Ristovec, ki ga pozna do obisti, saj je odraščal in še danes živi na kmetiji vsega slabih 300 metrov stran.

Vstaja že ob dveh zjutraj

Otroške želje so se mu uresničile po tridesetih letih prizadevanja, da postane graščak. »Ne potrebujem veliko, zato sem lahko skozi leta vse svoje plače dal na stran in živel od denarja, zasluženega od projektov ali inštrukcij. V vseh teh letih sem ga privarčeval toliko, da sem si lahko zdaj kupil grad, ki so ga v zadnjih letih precej zanemarili,« je nadaljeval Janžekovič, ko smo ga zmotili med delom na vrtu pred gradom. Razkril nam je, da na dan potrebuje zgolj štiri ure spanja in tako lahko preostalih 20 ur dela in razmišlja.

»Vstanem že ob drugi uri in začnem dan ob siju lune. Spijem kavo in odgovorim na vse elektronske pošte, ki jih prejmem. Od lani imam celo televizijo, a sem jo gledal morda največ poldrugo uro. Veste, ves ta cirkus s koronavirusom me ne gane preveč. Ne hodim v trgovino, saj ne potrebujem stvari današnjega potrošniškega sveta. Hrano najdem na lastnem vrtu, na družinski kmetiji ali na bližnjem travniku ter v gozdu. Nisem vegetarijanec, saj veliko fizično delam in potrebujem tudi veliko energije,« nam je življenjski moto razkril profesor biologije in kemije na fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Pivoli pri Mariboru.
Idejo o obuditvi gradu Ristovec, ki stoji v Brstju, majhnem predelu najstarejšega slovenskega mesta, je imel že vrsto let, a pri mestnih poglavarjih ni našel pravega posluha: »Velikokrat sem bil na razgovorih. A ko se je po štirih letih zamenjal župan, sem pogovore moral začeti znova. Ko je vodenje Ptuja prevzela ženska, mi je končno uspelo. Že lani, ko se je napovedovalo, da bo ptujska mestna občina dvorec ponudila v prodajo, sem si za nekaj časa izprosil ključe in po dvorcu pospravil za zadnjimi stanovalci. Nič mi ni bilo težko, saj sem želel čim več stvari ohraniti v prvotnem stanju. Marsikdo mi je predlagal, da naredimo delovno akcijo, a sem se bal, da se bo uničilo preveč stvari. In ni bilo vse za stran, kak predmet sem obdržal, da bo spominjal na nekdanje čase,« pravi Janžekovič.

Dvorec Ristovec, ki je skozi zgodovino nosil najrazličnejša imena, od Rüstenaua do Češkega dvora, je dokaj redek primerek tako imenovanega vodnega dvorca. Zgrajen je bil v 15. stoletju in ima pisano zgodovino lastništva. Pred drugo svetovno vojno je bil lastnik gradu in posesti ptujski trgovec Franc Hojnik, nato je bila posest nacionalizirana. V njem so po drugi svetovni vojni uredili pet stanovanj. Zadnja popravila so bila izvedena na začetku 80. let prejšnjega stoletja. Leta 1989 je postal kulturni spomenik v lasti Mestne občine Ptuj. Z namenom, da se ohranjajo kulturne, zgodovinske, arheološke, urbanistične, etnološke in umetnostno-zgodovinske vrednote ter zagotovi nadaljnji obstoj, je bil dvorec razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena na območju Mestne občine Ptuj.

Nekoč tam izdelovali milo

Čeprav je večina navadnih smrtnikov ob nakupu dvorca le nejeverno odkimavala z glavo, pa ima Janžekovič idejo, kako bi dvorec, ki so ga nekoč premožni plemiči uporabljali kot vikend, da so s ptujskega gradu prihajali na lov in zabave, ponovno zaživel. »Komaj čakam, da bomo Ristovec odkrili obiskovalcem. Že zdaj marsikdo povpraša, kaj počnem, najdejo se tudi taki, ki so pripravljeni pomagati. Semkaj bo vabila dvoriščna ekološka tržnica, druženja pa bomo povezali z različnimi predavanji. Uredili bomo poskusno polje za travništvo in poljščine ter manjši botanični vrt. Ko bo to mogoče, bomo nekaj prostora namenili prirodoslovnemu in etnološkemu muzeju. Nekdaj je tukaj delovala milarna in ne vem, zakaj je ne bi obudili,« Janžekoviču ne manjka idej in projektov.

V gradu bodo svoj prostor našle grajska čajnica, zeliščna apoteka in zasebna semenska banka. Na dobrih 220 kvadratnih metrov velikem podstrešju pa naj bi zaživela galerija. A do tja bo Janžekovič potreboval še nekaj tisoč delovnih ur. »Dela je zares veliko. A se mi nikamor ne mudi. Počutim se še precej mladega in imam prepotrebno energijo. Prej sem veliko potoval po svetu, zdaj je moj projekt ta grad. In tukaj se počutim kot v raju,« nadaljuje nadvse zgovoren in izobražen sogovornik. Notranjost gradu je zatem, ko so ga zapustili zadnji stanovalci, že izpraznil. V smeteh, na podstrešju in v kleti je našel zidake starih lončenih peči, ki jih namerava vrniti v prvotno stanje.


Da dela z roko v roki z zavodom za spomeniško varstvo, Ignac Janžekovič velikokrat poudari, a v isti sapi doda: »Ni se treba bati, da bi zavrgli ali porušili kaj zavarovanega. V interesu mi je, da ostane vse avtentično, kot je bilo v starih časih. Moje moralne zahteve so višje kot zahteve spomeniškega varstva. Žal mi je, da je v času, ko je dvorec upravljala občina, neki zasebnik zavrgel stare podboje in vrata. Sicer pa bomo porušili vse pregradne stene in druge stvari, ki so služile stanovalcem, da dvorcu vrnemo izvirno podobo.«

Večino opravi sam, tako je pred dnevi zasadil tudi manjši vrt pred dvorcem, ki ima obliko konjske podkve. V njem je nasad zdravilnih, aromatičnih, uporabnih in strupenih rastlin ter rastlin za pripravo zelenih zdravil za potrebe farmacevtske industrije.