MOMO
Po 40 letih si še vedno naroči pleskavico
Prihodnje leto bo popularni Momo praznoval okrogel jubilej družinskega podjetja. Momčilo Jorgaćević ob Zaloški cesti v Ljubljani že več let prideluje tudi cviček.
Odpri galerijo
Momčilo Jorgaćević - Momo bo 12. maja prihodnje leto praznoval 40 let, odkar razvaja v svojih gostilnah. FOTOGRAFIJE: Marko Feist
LJUBLJANA – Skrivni recept za leskovške čevapčiče menda sploh ne obstaja. Čeprav jih je v Beogradu prvič postregel sredi 19. stoletja neki gazda Živko, po rodu iz Leskovca, je bil za njihovo današnjo prepoznavnost kriv šele njegov sokrajan Miodrag Gligorijević, bolj znan kot Dragi Bure. Ta je v petdesetih letih s svojimi čevapčiči tako zaslovel, da so ga vozili v Beograd in jih je pekel za najslavnejša imena tistega časa.
Samo teden dni po Titovi smrti, kmalu bo že 40 let, je tudi Ljubljana dobila podobnega misijonarja, ki je prišel iz Leskovca širit k nam vero v leskovško kulinariko. Ob Zaloški cesti je namreč 12. maja 1980 svoj tempelj, imenovan Dubočica, odprl Momčilo Jorgaćević.
»Če ne bi Tito umrl, bi ga odprl že nekaj dni prej,« se je spominjal popularni Momo, ki je takrat močno dregnil v slovensko dušo. Slovenci so ga hipoma vzeli za svojega, gostinec po rodu iz vasi Žabljane nedaleč od Leskovca pa je svoje kraljestvo, kjer ima središčno vlogo roštilj, na njem pa se cmarijo priljubljene balkanske jedi, samo še razširil in leta 1995 odprl Portal, tudi ta je na Zaloški cesti.
»Ste za eno mal'co?« Zakaj pa ne, smo prikimali.
»Ploščo portal in pol litra radenske!« je brž zaukazal. Za nameček je padlo kot strela z jasnega še šilce mehke dunjevače.
Njegov mojster je začel še v tistem trenutku prebujati s pepelom prekrito žerjavico. Gmoto faširanega mesa, ki jim ga dostavljajo iz celjske mesnice. »Slovenci so se v teh letih naučili delati zares izvrstno meso,« je večkrat pohvalil Momo, kralj tamkajšnjega žara ga je moral samo še domesiti in doterati, kot pravijo. Oživiti. Za začetek so za to poskrbeli že mehurčki radenske, potem začimbe, tik pred pečenjem pa še nekaj čebule. »Žar je najboljša garancija, da v jedi ni nobenih bakterij. V 40 letih se pri nas ni še nihče zastrupil.«
Žar mojster je delal vse sproti in pred nami, prav nič ni bilo vnaprej pripravljeno. Skozi nekakšen lijak, imenujejo ga levak, je stiskal in ustvarjal čevapčiče. Te je vrgel na razbeljen roštilj in jih z mašico, kot pravijo znani leskovški prijemalki, ustrezno pražil.
»Vidiš, tukaj je Momo začel,« je nenadoma preusmeril tok pozornosti vodja Portala, še prej Dubočice. Najprej je pokazal na staro sliko domačije, ki je stala tik ob železniški progi v Mostah, nasproti vojaške bolnice in Pletenine. Ko je bil star 15 let, bilo je leta 1971, še ni vedel, da bo v Ljubljani oral ledino leskovške prehrane. Vpisal je gimnazijo in se podal na počitnice k stricu v Ljubljano, ta stric pa je bil šef skladišča na glavni tržnici. Vsako poletje je šel potem k njemu. Spoznaval je ljubljanske gostince, ki so prihajali po živila na tržnico. Vpijal in srkal je njihovo iznajdljivost, znanje. »Čim odrastem,« si je že kmalu poln samozavesti rekel, »pridem v Ljubljano in odprem pravo leskovško gostilno!«
Rečeno – storjeno: končal je srednjo šolo, šel v vojsko, potem pa kar leto in pol iskal pravo lokacijo za svojo že znano zgodbo o uspehu. Zaradi izvrstnega prometa vse od odprtja Dubočice je Momo rasel in rasel, čez desetletje odprl še večji Portal, v kratkem bo Portal še znatno razširil, tam naj bi zrasel celo hotel.
»Poglejte, prvi sem ponudil špikane pleskavice in špikane čevapčiče, uvedel sem lepinje z žara, ki smo jih tudi sami mesili, pa jetra v mrežici, leskovške uštipke, polnjene pleskavice, polnjene vešalice, filano svinjsko ribico na žaru in še in še,« je ponosno našteval človek, čigar sanjska jed je po toliko pleskavicah – še vedno pleskavica. »Zame je najboljša z malo tucane paprike in svežim feferonom,« je dejal. Zanj je najboljša, če je vsaj za tri prste debela, srednje zapečena in posledično hudo sočna. »Ko ugriznem vanjo, želim, da steče sok iz nje, kot pri biftku,« je sočno razpredal.
Momo se z vsakim grižljajem spominja začetkov in uspehov, ki so v slabih 40 letih sledili. Leskovac ga je rodil in tako kot številne njegove kolege poslal za ambasadorja svoje kulinarične kulture. Ni mu žal, še enkrat bi se vrnil na isti življenjski vlak, je priznal. Kmalu bo 40-letnica, odkar je ta vlak zasopihal in krenil. »Peščena ura že teče!« nas je opomnil Momo, ki že danes vabi vse na »40 let Momota na Zaloški«, je zadovoljno dejal. Dvanajstega maja 2020 bosta namreč v Portalu mega veselica in velik rojstni dan!
Levak je edinstveni pripomoček, s katerim se delajo najpopolnejši čevapi.
Samo teden dni po Titovi smrti, kmalu bo že 40 let, je tudi Ljubljana dobila podobnega misijonarja, ki je prišel iz Leskovca širit k nam vero v leskovško kulinariko. Ob Zaloški cesti je namreč 12. maja 1980 svoj tempelj, imenovan Dubočica, odprl Momčilo Jorgaćević.
»Če ne bi Tito umrl, bi ga odprl že nekaj dni prej,« se je spominjal popularni Momo, ki je takrat močno dregnil v slovensko dušo. Slovenci so ga hipoma vzeli za svojega, gostinec po rodu iz vasi Žabljane nedaleč od Leskovca pa je svoje kraljestvo, kjer ima središčno vlogo roštilj, na njem pa se cmarijo priljubljene balkanske jedi, samo še razširil in leta 1995 odprl Portal, tudi ta je na Zaloški cesti.
Plošča Portal za dve osebi
»Ste za eno mal'co?« Zakaj pa ne, smo prikimali.
»Ploščo portal in pol litra radenske!« je brž zaukazal. Za nameček je padlo kot strela z jasnega še šilce mehke dunjevače.
Njegov mojster je začel še v tistem trenutku prebujati s pepelom prekrito žerjavico. Gmoto faširanega mesa, ki jim ga dostavljajo iz celjske mesnice. »Slovenci so se v teh letih naučili delati zares izvrstno meso,« je večkrat pohvalil Momo, kralj tamkajšnjega žara ga je moral samo še domesiti in doterati, kot pravijo. Oživiti. Za začetek so za to poskrbeli že mehurčki radenske, potem začimbe, tik pred pečenjem pa še nekaj čebule. »Žar je najboljša garancija, da v jedi ni nobenih bakterij. V 40 letih se pri nas ni še nihče zastrupil.«
Žar mojster je delal vse sproti in pred nami, prav nič ni bilo vnaprej pripravljeno. Skozi nekakšen lijak, imenujejo ga levak, je stiskal in ustvarjal čevapčiče. Te je vrgel na razbeljen roštilj in jih z mašico, kot pravijo znani leskovški prijemalki, ustrezno pražil.
»Vidiš, tukaj je Momo začel,« je nenadoma preusmeril tok pozornosti vodja Portala, še prej Dubočice. Najprej je pokazal na staro sliko domačije, ki je stala tik ob železniški progi v Mostah, nasproti vojaške bolnice in Pletenine. Ko je bil star 15 let, bilo je leta 1971, še ni vedel, da bo v Ljubljani oral ledino leskovške prehrane. Vpisal je gimnazijo in se podal na počitnice k stricu v Ljubljano, ta stric pa je bil šef skladišča na glavni tržnici. Vsako poletje je šel potem k njemu. Spoznaval je ljubljanske gostince, ki so prihajali po živila na tržnico. Vpijal in srkal je njihovo iznajdljivost, znanje. »Čim odrastem,« si je že kmalu poln samozavesti rekel, »pridem v Ljubljano in odprem pravo leskovško gostilno!«
Zame je najboljša z malo tucane paprike in svežim feferonom. Ko ugriznem vanjo, želim, da steče sok iz nje, kot pri biftku.
Rečeno – storjeno: končal je srednjo šolo, šel v vojsko, potem pa kar leto in pol iskal pravo lokacijo za svojo že znano zgodbo o uspehu. Zaradi izvrstnega prometa vse od odprtja Dubočice je Momo rasel in rasel, čez desetletje odprl še večji Portal, v kratkem bo Portal še znatno razširil, tam naj bi zrasel celo hotel.
Pravi žar mojster dela vse sproti pred občinstvom, na razbeljenem roštilju. Tako je v Dubočici in tako je tudi v Portalu.
»Poglejte, prvi sem ponudil špikane pleskavice in špikane čevapčiče, uvedel sem lepinje z žara, ki smo jih tudi sami mesili, pa jetra v mrežici, leskovške uštipke, polnjene pleskavice, polnjene vešalice, filano svinjsko ribico na žaru in še in še,« je ponosno našteval človek, čigar sanjska jed je po toliko pleskavicah – še vedno pleskavica. »Zame je najboljša z malo tucane paprike in svežim feferonom,« je dejal. Zanj je najboljša, če je vsaj za tri prste debela, srednje zapečena in posledično hudo sočna. »Ko ugriznem vanjo, želim, da steče sok iz nje, kot pri biftku,« je sočno razpredal.
12.
maja 2020 bo na Zaloški še kako veselo.
maja 2020 bo na Zaloški še kako veselo.
Momo se z vsakim grižljajem spominja začetkov in uspehov, ki so v slabih 40 letih sledili. Leskovac ga je rodil in tako kot številne njegove kolege poslal za ambasadorja svoje kulinarične kulture. Ni mu žal, še enkrat bi se vrnil na isti življenjski vlak, je priznal. Kmalu bo 40-letnica, odkar je ta vlak zasopihal in krenil. »Peščena ura že teče!« nas je opomnil Momo, ki že danes vabi vse na »40 let Momota na Zaloški«, je zadovoljno dejal. Dvanajstega maja 2020 bosta namreč v Portalu mega veselica in velik rojstni dan!
