Po barve za sliko gre Stanka v reko ali kamnolom (FOTO)
»Mož me vozi naokoli in z mano nabira pesek. Vedno mi je pripravljen pomagati, pripraven pa je tudi za postavljanje razstav. In predvsem je izjemno toleranten, ne moti ga, če je v hiši polno peska in žagovine,« začne svojo zgodbo 70-letna Stanka Golob. Od mladih nog je zapisana umetnosti in ustvarjanju.
»Kot otrok sem rada risala, ves čas sem iskala tretjo dimenzijo,« smeje se pristavi sicer diplomirana slikarka, ki je v preteklosti dolgoletno neformalno izobraževanje nadgradila s študijem na šoli za risanje in slikanje, kjer je leta 2012 pri docentu Mladenu Jernejcu uspešno zagovarjala diplomsko delo z naslovom Peščene iluzije – vpliv različnih debelin in naravnih barv peska na iluzijo prostora na dvodimenzionalni slikarski površini. »Sem iz Baške grape, kjer so posneli prvi slovenski film Na svoji zemlji,« je ponosna na korenine.
Pet let je vasoval
»Intenzivno sem začela slikati po potresu, ki je leta 1976 prizadel Furlanijo - Julijsko krajino, močno pa je prizadel tudi naše kraje. V vasi Grahovo, kjer zdaj živimo, je bilo poškodovanih precej hiš, ki so imele slabše temelje. Po spominu sem začela dokumentirati hiše, ki jih ni več oziroma so bile porušene,« pove o likovnih začetkih.
Leta 1994 pa je v Bači našla kamen in mu je poskušala na sliki najti ozadje, uspelo ji je ravno s peskom, v pomoč sta ji bili dve cedili za čaj, eno gosto, drugo redkejše. Od takrat ustvarja zgolj s peskom, ki ga nabira po slovenskih rekah, meliščih in kamnolomih. »V Trenti je svetlejši, proti Tolminu oziroma Mostu na Soči pa veliko temnejši,« poznavalsko pove. Kupila si je tudi ribiške škornje.
»Kako ustvarjam? Najprej si vse natančno izrišem, potem namažem ploskev z lepilom in posujem s peskom. Potem se suši. Tudi zato ustvarjam več del hkrati, da med čakanjem brezdelna ne postopam. Pomembno je, da je pesek dobro izpran in čist. Na koncu z razredčenim lepilom premažem sliko in zapolnim vse pore,« pojasni. Njena dela nastajajo na platnu, lesu, steklu in kovini.
»Uporabljam različne debeline in barve peska, vsi so naravnih barv, s pomočjo različnih debelin in odtenkov pa najdem globino v sliki,« nadaljuje Stanka, ki sama naredi celo okvir. Mož Milan poskrbi tudi za to, da ima na voljo orodje. »Večino stvari naredim kar sama,« pove, ko beseda nanese na okvirje in žagovino, ki jo raztrosi po tleh, ko dela. Ne ona ne mož si s tem ne belita glave. Imata se rada, spoštujeta se, predvsem pa drug drugemu pustita svobodo.
»Milan je vesel, ker sem dobre volje, ko ustvarjam,« se nasmehne Golobova. Skupaj sta že 52 let, poročena 47. Mož je pet let vasoval, potem pa rekel, da ne bo kupil še enih čevljev, da bo hodil v vas. In sta se vzela, v domači vrtnariji dočakala pokoj, danes pa ustvarjata. Ponosna sta na svoje tri otroke, prva hči je diplomirana agronomka, druga psihiatrinja, najmlajši sin pa je strojni inženir.
Podarila dve deli
Stanka je bila prejšnji mesec na Dolenjskem, kjer je največja javna galerija v Sloveniji, ki v ospredje postavlja samorastniško umetnost, Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, gostila deset umetnikov in umetnic iz Evrope in s Kube na že 55. mednarodnem taboru. Ker ji je bilo tako lepo, jim je podarila dve svoji deli. »Vsako leto se potrudimo, da naš tabor prinese svežino. To nam uspeva z umetniki, ki še niso sodelovali pri nas. Tudi letos smo imeli to srečo,« je bila na kolonijo ponosna Patricija Pavlič, direktorica CIK Trebnje.
60 samostojnih razstav je že imela.
»Moj izziv, edino vodilo je, da s to tehniko in peskom raziskujem, kaj se da narediti in upodobiti. Naredim, kar mi pade na pamet. Tu ni trendov in usmeritev,« še izvemo od Stanke, ki svoje veščine prenaša na otroke in vse tiste, ki jih to zanima. Od leta 1997 kot prostovoljka vodi delavnice slikanja s peskom za otroke in dijake na šolah ter za osebe s posebnimi potrebami v različnih krajih po Sloveniji in zamejstvu, zadnja leta se nad slikanjem s peskom navdušujejo celo slepi in slabovidni. Doslej se je predstavila na več kot 60 samostojnih in 150 skupinskih razstavah v Sloveniji, Italiji in Avstriji. V preteklosti je prejela bronasto plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, lani pa od občine Tolmin še listino Antona Ažbeta za razvoj lastne tehnike in prenosa znanja na druge.
