Po dolgih letih se je v Tržaškem zalivu pojavila jata tunov (FOTO)
V času, ko je videti, da slovensko morsko ribištvo počasi izginja, prihajajo tudi spodbudne novice. V Tržaškem zalivu so namreč opazili jato tunov. Te so bile pred stoletjem pri nas kar pogoste in ulovi kraških ribičev veliki. Potem pa so izginile. Še ob začetku prve svetovne vojne je bilo po nekaterih virih od Žavelj do izliva Timave okoli 500 poklicnih ribičev, v glavnem so bili to Slovenci. Največ jih je bilo v Križu, toda s tuni vred so začeli izginjati tudi oni.
1835. leta so slovenski ribiči dobili pravico do tunolova.
Tunolov je včasih potekal od avgusta do oktobra, pri njem pa niso sodelovali le ribiči, ampak kar vsi vaščani, kot na primer v Križu. Zadnji organiziran večji izlov tunov so na tem območju izvedli avgusta 1954.
Lov na tune je bil med različnimi zvrstmi ribolova v Tržaškem zalivu celo najbolj donosen za slovenske ribiče iz Barkovelj, Kontovela, Križa, Nabrežin in Devina. Jate so namreč prihajale na skrajni sever Jadranskega morja, se ob obali med Timavo in Trstom obrnile in začele svojo pot nazaj na jug. Lovili so jih na poseben način kot nikjer drugje na svetu, zato je ta tunolov dobil naziv slovenski.
Da smo preslabo seznanjeni z našo bogato pomorsko zgodovino in lovom na tune, je spomnila tudi pred 10 leti izdana znamka.
Slovenski ribiči iz omenjenih krajev so imeli celo ekskluzivno pravico do tunolova, kar je urejal pravilnik o morskem ribolovu na obalah Jadrana, izdan avgusta 1835. Ta pravica je ostala veljavna do leta 1954, ko je italijanska oblast zamenjala angloameriško upravo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja in je pravico enostransko ukinila. Poleg tega jat tunov v Tržaškem zalivu skoraj ni bilo več.
Opazil sem skupino galebov, ki je bila nenavadno vznemirjena, na gladini povsem umirjenega morja. Videl sem neke čudne pljuske.
Pred dnevi pa je tune pri Miramaru, kot rečeno, v objektiv ujel Riccardo Iungwirth ter fotografije objavil na Facebooku v skupini Skrivnosti in čudesa Krasa. Ob fotografijah je presenečen zapisal: »Opazil sem skupino galebov, ki je bila nenavadno vznemirjena, na gladini povsem umirjenega morja. Videl sem neke čudne pljuske.« Pozorneje je pogledal in kmalu ugotovil, da gre za jato tunov, ki zasledujejo kak plen in pri tem delno poskakujejo iz vode. Jato je opazoval ob bojah pri miramarskem morskem rezervatu.
Pozabljeno plovilo
Da smo danes preslabo seznanjeni z našo bogato pomorsko zgodovino in lovom na tune, je opomnila tudi znamka, izdana pred 10 leti. Na njej je upodobljena tonera, posebno leseno plovilo, ki so ga nekoč za lov na tune uporabljali Slovenci ob tržaški obali. Kot navaja Bruno Volpi Lisjak, gre za v širšem pomorskem prostoru skoraj neznano in povsem pozabljeno plovilo. Kot je pozabljen slovenski tunolov.
Lov na tune oziroma tone, kot jim pravijo v krajih od Trsta do Devina, je imel stoletja poseben pomen. Nekoč so na svoji migracijski poti v tem skrajnem severnem delu Tržaškega zaliva velike jate tunov dosegle skrajno točko Jadranskega morja in se potem obrnile ter ponovno vračale na jug. Slovenski ribiči so jih od nekdaj lovili tudi tako, da so na prihod jat prežali z višjih točk, nato pa so izkoristili trenutek, ko je jata počasi in zelo blizu obale preusmerjala svoje potovanje nazaj. Skozi stoletja so jih sprva lovili s pomočjo osti ali harpun s plovil (najprej na čupah, čolnih, stesanih iz enega hloda), nato z manjšimi mrežami, na koncu pa z večjimi mrežami, s katerimi so obkrožili prihajajočo jato in jo potegnili na breg.
»Mreža, imenovana trata, s katero so lovili tune, je bila dolga približno 500 metrov in visoka v sredini 25 metrov. Na obeh koncih sta bili privezani dve dolgi vrvi, ki so ju uporabljali za potegovanje mreže s plenom na suho, ko je bila jata obkrožena in ribe niso mogle več zbežati. Lovili so z ladjo, imenovano tonera. To je bilo posebno plovilo, ki so ga uporabljali le Slovenci na tržaški obali. Bila je prava ladjarska izjema, saj ni navedena v strokovnih knjigah o vrstah lesenih plovil,« ugotavlja Bruno Volpi Lisjak.
Tonera je bila rezultat stoletnega izpopolnjevanja. Dolga je bila 12 in široka dva metra. Zadnje so zgradili v piranski ladjedelnici pri sv. Bernardinu po naročilu in nasvetih ribičev s kraške obale.
Spomin na nekdanje ribištvo Slovencev ob tržaški obali in s tem tudi na lov na tune ohranja društvo Ribiški muzej tržaškega primorja v Križu pri Trstu. Nastal je po prizadevanju Franka Cossutte.
