Po Drugi violini še Atelje 21: v zaposlitvenem centru po novem sprejemajo osebe z downovim sindromom (FOTO)

Breg je bil nekoč staro ljubljansko pristanišče. Po nekaterih pričevanjih so imeli tukaj pristanišče že Rimljani. Stoletja pozneje so mimoidoči prav počasi korakali mimo. In bili priča skoraj pravljični kulisi: na eni strani je tekla očarljiva Ljubljanica, na drugi se je zaslišal čudovit zvok Štirih letnih časov Antonia Vivaldija. Marsikdo se je zato zaustavil in prisluhnil flavtistki Andreji Lazar.

Nekaj trenutkov zatem je župan Zoran Janković nagovoril zbrano občinstvo: »Če misli kdo, da je boljši, naj kar poprime za Andrejino flavto, jaz si že ne upam!«

Andreja je oseba s posebnimi potrebami, kljub kromosomski motnji, ki jo je povzročil dodatni 21. kromosom, pa si prizadeva biti karseda vključena. Slovenska prestolnica je v zadnjih letih naredila ogromno prav za vključenost različnih družbenih skupin, med njimi so tudi tisti, ki imajo downov sindrom.

Andreja Lazar je zaigrala na flavto.

Časi so se na nekaterih področjih resnično spremenili, če kje, smo napredovali prav na področju sprejemanja drugačnih. Še pred časom so bile osebe s posebnimi potrebami tako rekoč skrite pred drugimi, danes pa je drugače. Včasih so bili božja kazen, kot so jim rekli, danes pa nam strežejo kavo kot, na primer, v Drugi violini na ljubljanskem vogalu Starega in Gornjega trga. Od četrtka naprej jih lahko spremljamo tudi v novem zaposlitvenem centru za osebe z downovim sindromom, v Ateljeju 21!

Za večjo vključenost in prepoznavnost

Društvo Downov sindrom je namreč v središču prestolnice odprlo prostor, s katerim kanijo doseči še večjo vključenost in še večjo prepoznavnost, kot je dejala predsednica društva Valerija Bužan. »V novem prostoru bodo osebe z downovim sindromom lahko odslej ustvarjale različne izdelke iz gline in drugih materialov, med drugim bodo imeli slikarske delavnice, kjer bodo lahko pokazali svoje talente, preizkusili se bodo v gostinski dejavnosti, svoje izdelke bodo tudi prodajali,« je povedala.

»Skozi naše delo v tem zaposlitvenem centru se bomo še bolj povezali tudi s starši, ki trenutno še niso naši člani ali pa so šele na poti iskanja podpore za svojega otroka. Računamo pa tudi, da se bodo z znanjem, ki ga bodo uporabniki tukaj pridobili, lahko vključili v delo drugje. Ob tem bomo delodajalcem zagotovili vso strokovno podporo.«

Največja ljubezen Eve Pirnat je ples.

Na odprtje je prišel, kot rečeno, župan Janković in se spomnil, kako sta pred pol leta v njegovo pisarno prišli omenjena Bužanova ter častna meščanka dr. Alenka Šelih. Kar naravnost sta mu menda povedali, da potrebujeta prostor v središču Ljubljane, kjer bi delovale in se predstavljale osebe z downovim sindromom.

Slovesno so prerezali trak.

Zoran Janković je zanesenjaško klinično psihologinjo Bužanovo, ki premika meje, spoznal že pred 12 leti. Takrat si je v središču Ljubljane zaželela imeti restavracijo, v kateri bi delali gojenci z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, česar župan ne bo nikdar pozabil.

»Priznam, da me je bilo nadvse strah, kaj se zdaj dogaja, kako bodo gojenci delali, kuhali, vendar pa je treba povedati, če je kdo tako prepričljiv, kot je bila že takrat Valerija, tedaj moraš samo slediti ideji in jo uresničiti. Od tod ne nazadnje tudi Druga violina, ki je medtem pobrala že vse mogoče nagrade.« Prepričan je, da se bo nekaj tako uspešnega in pozitivnega zgodilo tudi z Ateljejem 21. »Ob piceriji, ki je stalno polna, bodo imeli obiskovalci možnost videti tudi, kako delajo tisti, ki so doslej potrebovali samo priložnost, in to priložnost so zdaj dobili!«

Širijo ljubezen in prijaznost

Ugotovitev, da zlepa ne boste našli mestne hiše v Evropi, ki bi svoje prostore oddajala tako prešerno tovrstnim društvom, je kar prava. Tudi zato, ker se bodo v enem najbolj obiskanih predelov mesta vsem na očeh vzpostavljala njihova nova prijateljstva, vsem na očeh se bo širilo samozaupanje, pridobivala se bodo znanja, veščine in delovne navade oseb z downovim sindromom.

Takšne osebe zmorejo marsikaj, le priložnost morajo dobiti. To bo tudi lepa priložnost, da jih mimoidoči še bolje spoznamo. Prepričani smo, da se nam tudi zaradi takšnih pobud ne bo zgodila več temačna preteklost, ko je v družbi vladala tako negativna stigma, da so se svojim otrokom s posebnimi potrebami še starši odrekali.

Jaka Blejc je suvereno izpeljal dogodek ob odprtju novega zaposlitvenega centra.

Dogodek je povezoval Jaka Blejc: »Moj svet, v katerem živim, je tak, kot je svet vsakega človeka. Prav tako potrebujem hrano, spanec, obleko, imam osnovne človekove potrebe. Predvsem pa so pomembni razumevanje, prijaznost in ljubeznivost ljudi. Lahko sem sit in imam dobro obleko, a ko grem po ulici in slišim, 'kaj pa dela ta tukaj', me to zaboli. Ta človek me ne pozna, ampak si vzame pravico, da me sodi na podlagi mojega videza. On ne ve, da jaz tega njemu ne bi rekel nikoli, saj je prijaznost zame pomembnejša. Mi z downovim sindromom potrebujemo in dajemo predvsem ljubezen in prijaznost ...«

Pa še to: zbiranje sredstev za opremo prostorov Društva Downov sindrom je bila poslednja akcija, ki jo je vodil zdaj pokojni predsednik Društva Hiša sonca Anton Pregelj.