Po grablje, ki bodo same delale (FOTO)
»Rada bi imela take grablje, ki same delajo.« Pa ji je hitro odvrnil: »To pa so tiste, ki jih v roke primeš,« je bilo slišati v soboto zjutraj pri eni od 30 stojnic, ki so jih marljivi domačini postavili na Veseli Gori pri Šentrupertu. Stojnice so dve leti samevale in hrepenele, da se spet šibijo pod robo, dobrotami in rokodelskimi mojstrovinami. Korona je preteklost, sejmi pa stara realnost.
Kar na ovinku na poti do Vesele Gore je svoj avto parkirala Majda Žabkar, ki je prodajala jabolka, ob sedmih zjutraj je bila na svoji lokaciji. Vesela, ker je spet na sejmu.
»Končno, da se spet vidimo, končno, da smo spet skupaj,« smo ujeli nekaj besed v skupini, ki je šla dobrih 500 metrov navkreber po poti. Spodaj so gasilci iz Šentruperta uredili parkirišče, pot do Vesele Gore smo vzeli pod noge. Zjutraj je bilo še nekaj stopinj pod ničlo, potem pa se je temperatura višala. Tudi zavoljo vzdušja in vseh, ki so prišli na sejem. »Doma smo bili, še dobro, da imamo delavnico, pridno smo delali. In svoje znanje prenašali na mlade,« se je dneva, da spet pripelje svoj kombi, poln suhe robe, na sejem, veselil Ludvik Pajnič iz Sodražice.
Nadaljuje očetovo tradicijo
Nekaj metrov naprej sta zakonca iz okolice Trebnjega spraševala po salami. »Nič nismo dvignili cen … Prej bom napisal zaradi bogatije zaprto kot da bi višali cene,« ju je prepričeval podjetni mesar. Še več, narezal je par koles salame in jih ponudil. Okus je prepričal, gospa je prikimala, dve salami, prva je stala 12 evrov, druga 13, sta pristali v košari, ki jo je nosil njen mož. Na sejem je prišel tudi Janez Bojc iz Ribnice, skoraj 300 let že doma negujejo lončarsko tradicijo.
Med korono so se kar znašli, Janez potrdi, da so imeli precej naročil. Teh pa pogreša Ivan Škarja, domači mojster, doma streljaj od Vesele Gore, ki mojstrsko zlaga lojtrce iz hruškovega lesa in jih zalije z domačim žganjem. »Dve leti nisem šel nikamor, zdaj sem spet na stojnici, a se vidi, da ljudem zmanjkuje denarja,« je povedal Škarja.
»Pravijo, da dobro govorim, zato prodajam za vse,« nam zaupa Leopoldina Starič, predsednica Društva podeželskih žena in deklet Šentrupertske Šmarnice, deveto leto ji že teče mandat. »Me kar nočejo izpustiti, čeprav sem na dodatnih nogah,« smeje se pripomni Poldi, kot jo kličejo, in s pogledom pomeri proti berglam, s katerimi si pomaga.
Energije ji ne manjka, vesela in dobrodušna je. »Včasih sem prodajala tudi kruh in salame, zdaj pa moraš imeti za vse to potrebne dokumenta,« opozori in spomni, da imajo v društvu urejene dokumente za vse, kar dajo iz rok. »Pa vesela sem, da imamo tudi podmladek v društvu, nekaj mladih je prišlo, zelo zagnane so,« je vesela predsednica. Med tistimi, ki so se vrnili na Veselo Goro, je tudi Ciril Bizjak. Tu je mesne dobrote prodajal že njegov oče, ki je tragično umrl v prometni nesreči. Sin nadaljuje delo.
»Povpraševanje je, ljudje so siti industrije, zato jim ni težko dati kakega evra več za dobre domače izdelke,« iz prve roke pojasni, kako je s prometom.
Številne družine so sejem izkoristile prijetno s koristnim. Tudi Jemčevi iz Šentruperta. Družinsko so se odpravili na pot. »Nekaj smo prinesli, da so popravili, nekaj pa novo kupili. Pripeljali smo stare motike, ki jih je bilo treba na novo nasaditi. Tu je mojster, ki to zelo dobro naredi, hkrati pa je še malce poravnal. Kupili smo nekaj novih štilov za orodje, ki je doma, in sadiko marelice ter nekaj čebulčka,« je pojasnil glava družine oče in mož Boštjan.
»Razstavljavcev je nekaj manj, cene so ostale na istem nivoju, kot so bile,« je še povedal domačin Jemec.
Prvi že leta 1760
Zadovoljen je bil tudi župan Andrej Martin Kostelec, ki se je sprehodil skozi sejmišče, bil je vidno vesel. Pohvalil je trud Turističnega društva Šentrupert, ki je skupaj z občino in Deželo kozolcev opravilo levji delež priprav. Ko smo župana srečali, je bil še praznih rok. »Čakam ženo, da skupaj nakupiva. Zagotovo pa nabaviva suho sadje in nekaj sadik za okoli hiše,« je povedal. »Prvič je bilo za nas, da smo organizirali tak dogodek,« je bil na videnim navdušen 27-letni Alen Žago, po novem predsednik TD Šentrupert, ki je nadomestil Branko Brcar, društvo je prevzelo organizacijo od KUD Klati Vitez.
»Pet ljudi je intenzivno delalo pri tem projektu, hvala tudi vsem našim prostovoljcem, ki so pomagali postaviti stojnice in posekati smreke, da smo nad cesto na dveh koncih napeli transparente,« je povedal Žago, ki je pred časom diplomiral iz kulturnega turizma v občini Šentrupert. Del tega je gotovo sejem na Veseli Gori, ki ima dolgo in bogato tradicijo. Gregorjev sejem na dan, ko se ptički ženijo, so prvič gostili zdaj že daljnega leta 1760, pred tem pa je bil od sv. Helene v mirnski župniji prestavljen na Veselo Goro. Po drugi svetovni vojni so njegovo tradicijo za nekaj časa prekinili in ga vnovič obudili v 60. letih prejšnjega stoletja. Kot smo še izvedeli, je bil to predvsem živinski sejem, danes pa se tu najde za vsakogar kaj. Tako je bilo tudi minulo soboto, ko se je Vesela Gora v slogu svojega imena veselo kopala v soncu.
