Po Harryju Potterju dokončal našo najdaljšo pešpot
Že večkrat smo poročali o podvigih publicista in prevajalca Jakoba J. Kende, doktorja literarnih ved, ki je pred leti zaslovel kot neutrudni in odlični prevajalec Harryja Potterja. Leta 2017 je kot prvi Slovenec prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot, znamenito vezno pešpot v ZDA z osupljivimi 142 višinskimi kilometri, toliko, kot če bi se šestnajstkrat z morske obale povzpeli na Mount Everest. O svoji izkušnji je napisal potopisni roman, ki je postal velika uspešnica.
Potem ko je opravil z Ameriko, je postal še prvi Slovenec, ki je v celoti prehodil najdaljšo slovensko planinsko pot – 1200 kilometrov dolgo Transverzalo. Še prej jo je moral dokončati oziroma določiti potek njene druge polovice, ki je po njenem nastanku leta 1953 ostala nedorečena in se po njej ni hodilo.
Tudi o tem podvigu je lani napisal sočen, slikovit in duhovit potopis Transverzala, ki je prav tako postal uspešnica. Letos pa je prišel na vrsto še en podvig: nedavno je izšel Vodnik po Transverzali, ki celotno krožno pot po slovenskih hribih z uporabnimi informacijami odpira vsem pustolovskim planincem.
Reinkarnacija Jakoba Aljaža
Kdor bo pozorno pogledal naslovnico Vodnika, bo najbrž opazil, da je videti, kot da ga je napisal Jakob Aljaž, znameniti narodnozavedni župnik, ki je odkupil vrh Triglava. 49-letni Jakob K. Kenda se ob tem nasmeje, da to seveda ni naključje, kot tudi ne, da je njegov 15-letni sin, s katerim sta skupaj napisala Vodnik, dobil ime Aljaž: »Malo zagotovo v znamenje mojega zvito prikritega samoljubja, ime Aljaž je namreč varianta imena Jakob, malo zaradi navdušenja nad hribi, malo seveda v spomin na tistega našega krasnega župnika, malo pa tudi za hec: skupaj z Aljažem sva tako rekoč nekakšna reinkarnacija Jakoba Aljaža.
A brez heca, kot soavtorja vodnika sva kar prava reinkarnacija Jakoba Aljaža, saj ima tudi projekt prave, cele, končno krožne Transverzale kar nekaj narodnobuditeljskih potez.«
Precej drzno trditev starejši od obeh avtorjev modro utemelji, češ da je smisel vseh transverzal tudi v združevalnosti in da bi ta našemu zadnje čase precej notranje sprtemu narodu vsekakor zelo koristila: »Združevalnost Transverzale je z obliko kroga še toliko bolj ojačana in prehoditi jo bi bil lahko predpogoj za vsakega, ki bi rad državljanstvo. Sicer pa je smislov prave transverzale še veliko in vsi so zelo dragoceni.
Hoditi po naših hribih in med našimi ljudmi je v splošnem zelo prijetna izkušnja, in tudi zaradi tega jo je priporočiti mnogim, ki so zapadli tradicionalnemu slovenskemu obupavanju nad samim sabo,« razmišlja nekoliko filozofsko.
Šele s hojo postanemo ljudje
Svojih doslej prehojenih kilometrov sam nikoli ni natančno zabeležil, saj v tem ne vidi pravega smisla. Prav tako ne ve natančnega odgovora, kdaj se je tako aktivno zapisal hoji. Je pa prepričan, da je ta za ljudi nekaj tako normalnega kot dihanje, in to še od časov, ko sploh še nismo bili ljudje, od časov naših davnih prednikov, ki so se postavili na zadnje noge. »Menda smo milijone let od takrat vsak dan v povprečju prehodili med 10 in 15 kilometri. Kakšne razdalje se tako naberejo!
Oče in sin sta začela vodnik snovati marca lani, kmalu po Aljaževem 14. rojstnem dnevu, delo je potem trajalo vse do zgodnje zime. »Skupaj s prelitjem zbranega na terenu v knjižno obliko, kar je potem vzelo še precej mesecev, smo s tem družinskim projektom nabrali za več kot 5000 delovnih ur. Aljaž, zdaj zlati valetant, mi je sicer največ pomagal prav pri zbiranju podatkov s terena: v enem dnevu je recimo prehodil celo pot od Ljubna prek Travnika, Komna, Smrekovca in Uršlje do Slovenj Gradca, jaz pa sem tačas zbral vse podatke o teh dveh krajih. Priprave in terenske raziskave, recimo katera od raznih označenih variant je najboljša, so nam vzele v resnici leta,« nastanek vodnika opiše Jakob.
Prek 5000 kilometrov letno, vsako leto za štiri kroge Transverzale! Vsak od nas je tako čisto naravno zapisan hoji, brez nje enostavno nismo polno funkcionalni, z njo šele postanemo ljudje. Bolj kot vprašanje, kdaj se je nekdo zapisal hoji, bi bilo torej pomembno vprašati, kdo se ji je odrekel in koliko svoje človečnosti je s tem izgubil,« razloži.
Da njegove trditve še kako držijo, kaže razvoj pohodništva pri nas in po svetu. Obisk v gorah in na vseh dolgih veznih poteh narašča. Zdaj ko imamo vodnik po naši najdaljši krožni poti, ni več nobenega izgovora, da se ne bi lotili tega izziva.
Lahko tudi s Prešerca
Sogovornika poprosimo za nekaj praktičnih napotkov, kako se sploh lotiti Transverzale. Pove nam, da je kot vse dolge poti namenjena vsem, saj so zahtevnim in zelo zahtevnim odsekom dodane tudi manj zahtevne variante.
»Start je lahko kjer koli na krogu Transverzale, v kateri koli smeri. Lahko se začne tudi po kateri od pristopnih poti, ki iz vseh večjih urbanih središč vodijo do tega kroga. Na primer, od Prešernovega spomenika v prestolnici po pristopni poti, nato pa v levo v krog. Naša Transverzala se, na primer, precej razlikuje od Apalaške poti. Ta se včasih že prav smešno trudi, da ostaja divjinska, tudi če gre le nekaj metrov stran od kakšnega naselja, naša Transverzala pa se glede tega prav nič ne ženira. Zato je zanjo značilen spoj naravne dediščine in žive narave s kulturnim izročilom in živo kulturo. Temu vodnik zelo sledi in celo spodbuja planince, naj ne spregledajo velikega števila kulturnih biserov,« pove Jakob J. Kenda.
Jakob in Aljaž Kenda sta z vodnikom izvedla tudi pravo revolucijo, saj sta prenesla ameriško metodologijo vodnika po sredogorju k nam. »Revolucionarna osnova takega vodnika je profilni zemljevid poti, izrisan na podlagi zelo natančnega GPS-posnetka; to omogoča zlitje vodnika z zemljevidom, kar je bil do iznajdbe te metode nedosegljivi vodniški sveti gral. Poleg tega v vodniku niso navedena samo prenočišča planinskih društev, temveč vsa priporočljiva. Vodnik tako vsebuje prav vse uporabne informacije, ki jih transverzalec potrebuje. Stara celina je na področju vodništva po sredogorju dejansko močno zaostala za novo, medtem ko Američani še dolgo ne bodo dosegli bravurozne evropske tradicije visokogorskega vodništva,« razloži Jakob J. Kenda.
Kako pa je Transverzala označena in ali moramo biti zelo izkušeni v orientaciji ali povsem zadostuje, da imamo v rokah vodnik in mu sledimo? Jakob J. Kenda pravi, da se bodo vsi, ki so doslej hodili po obstoječi Slovenski planinski poti, tudi na dodani polovici Transverzale počutili zelo domače, z vodnikom ob sebi pa sploh ne bi smelo biti težave. Transverzalo je po njegovih podatkih v enem letu po njenem odprtju leta 2019 v celoti prehodilo 20 ljudi, letos pa mu je že več kot 50 planincev javilo, da so na poti.
