Po hudi nesreči našel uteho v ragbiju

Aleš Kramolc bo kmalu dopolnil okroglih 30 let, nasmejan je in dobrovoljen, pravi, da uživa v svojem življenju. Na pogovor z nami se pripelje v invalidskem vozičku, uvodoma pa pove, da je minulo leto naredil 30.000 kilometrov – a v mislih ima avto. »Pri meni se vse vrti okoli ragbija!« nadaljuje Korošec, ki se je nad tem športom navdušil pred dvema letoma in pol. »Stopil sem v stik z Avstrijci, ti so nam zelo poceni prodali nekaj invalidskih vozičkov. Za trening in prvo silo so bili dobri. Parkrat sem šel na trening, zdaj pa igram v avstrijski ligi za ekipo Gradca, pa tudi avstrijski reprezentant sem.«

Šport mu je bil od nekdaj pri srcu. Ko je še lahko hodil, je igral košarko, futsal, tenis najraje v dvojicah, bil je tudi član paintballa. Brez športa ne gre niti zdaj. Ragbi na vozičku, nam razloži, se igra v dvorani na košarkarskem igrišču, pravila so mešanica ragbija in košarke. Tekma traja štirikrat po osem minut, letečih menjav ni, igralci se delijo na nizko in visoko točkovne, razlika je v stopnji poškodbe. Na podlagi točkovanja so tudi razporejeni v igri, nizkotočkovni igrajo obrambo, visokotočkovni napad, glede na igro v napadu in obrambi pa se razlikujejo med sabo tudi invalidski vozički, ki jih imajo fantje, vsaka ekipa jih ima v danem trenutku po štiri na parketu. »Ekipa ima čas 12 sekund, da pride prek sredine, napad traja 40 sekund,« še doda Aleš.
 

Zbira za novega

Želi si nov voziček. »Okoli 7000 evrov stane, to bi rad zbral še letos. Sedanjega mi posoja klub, a ni primeren zame. Zadnjič sem sedel v novejši model, takoj sem se počutil bolje. Pravi voziček naredi igralca tudi do 30 odstotkov boljšega, poveča se gibljivost,« nadaljuje Kramolc, ki ima v športu velike cilje: »Leto ali dve bi še rad ostal v Evropi in se kalil. Vsaj še 15 let lahko igram. Rad bi se preizkusil v Združenih državah Amerike, kjer bi lahko zaigral v tamkajšni drugi ligi, tam iščejo igralce, tudi s stare celine. Prvo leto bi moral sam nekaj vložiti, potem pa bi prišel na svoj račun. V Ameriki je tako, da bodo vložili vate, če boš tudi sam pripravljen nekaj narediti.«


Po rodu je s Prevalj, zdaj živi v Ljubljani. »Sem tetraplegik, a to je moja diagnoza, sploh se ne počutim kot tetraplegik. Veliko srečo imam, da lahko skoraj vse naredim sam in skrbim zase,« pravi in pove, da se mu je po tistem 15. avgustu 2007 življenje precej spremenilo. »Naredil sem napako, pil sem in sedel za volan. Sreča v nesreči je bilo le to, da sem naredil slabo sebi, ne da bi še koga poškodoval,« svojo izkušnjo rad razkrije z jasno željo, da bi se kdo kaj naučil iz njegove napake, ne pa iz svoje. »Imam tudi srečo, da sem po karakterju optimističen. Zelo težko me kaka stvar povsem potre, saj imam refleks, da se takoj začnem pobirati. V dani situaciji bi mi bilo bistveno težje, če ne bi imel močne podpore družine in prijateljev. Saj ne rečem, da mi brez njih ne bi uspelo, a mi je bilo z njimi bistveno lažje! Naučil sem se tudi živeti po en dan naenkrat. Prav tako vem, da bo vse minilo, tudi slabo, ne glede na to, kako težko je. Zdaj sem v obdobju, v katerem sem zelo srečen. Uživam in živim, ker mi je tudi jasno, da bo minilo,« Aleš pove o svoji filozofiji. Lani je izšla knjiga Vozim skozi življenje, napisala jo je Petra Škarja.
 

Premikal le desno ramo

Po prometni nesreči mu ni dobro kazalo. Poškodbe so bile hude. »Od vratu navzdol sem lahko premikal le desno ramo. Potem pa se je kar naenkrat popravilo. Boljše fizično stanje je dalo moči moji psihi, ta pa je vrnila telesu in mu dala novih moči, z roko v roki sem tako rasel fizično in psihično. Priznam pa, da sem imel slabe dneve, tedne, niti brez obupavanja ni šlo,« iskreno pojasni Aleš, ki se je naučil tudi to, da danes vse, kar počne, dela 110-odstotno. Ob takih dogodkih se ponuja vprašanje, kako gleda na življenje prej in po tem.


»Pred časom sem razmišljal o tem in gledal na svoje življenje pred nesrečo in po njej. Danes pa ... Lahko rečem, da imam povezano, skupno časovnico dogodkov. Da ne delim več na prej in potem. Dejansko nisem več Aleš pred nesrečo in po njej, ampak sem Aleš, ki se mu je takrat življenje obrnilo v drugo smer. Vse skupaj, to dojemanje, je na neki način tudi znak, da napredujem in sprejemam svoje življenje,« še doda.