Po imena k Siddharti

Konji so elegantne in bistre živali. »Na naši kmetiji so že več kot 150 let. Sprva smo jih uporabljali v kmetijske namene, od leta 1992 pa bolj v turistične,« pojasnjuje 29-letni Vid Zevnik. »Ko je oče začel, je v Sloveniji vladalo veliko zanimanje za galopske dirke. Vmes je upadlo, zdaj pa spet narašča. Na enem od zadnjih tekmovanj se je na preskakovanju ovir v eni od kategorij na eni višini merilo 60 tekmovalcev, skupaj v celotnem dnevu več kot 150, kar je za naše razmere visoka številka,« ocenjuje Vid, ki je bil svojčas odličen atlet, po poškodbi pa se je zapisal delu na kmetiji. Z Jano se že šesto leto dejavno ukvarjata s konji.

Danes jih premorejo 25, nekaj jih je pri njih le v oskrbi, te smejo lastniki jezditi tudi med epidemijo. »Jahalni konji so praviloma ponoči zunaj, če le ni premrzlo. Zjutraj jih z ženo zapreva v hlev, dopoldne se nahranijo in počakajo na 14. uro, ko se začnejo jahalne ure. Kar 11 jih je vključenih v te ure, z vsakim pa se jaha po dve uri na dan, ne več,« nadaljuje Zevnik, ki pa hkrati opozori, da z Jano jahalnih ur v času ukrepov v zvezi s covidom-19 ne izvajata. Ko bo korona preteklost, bo na delu po šest jahačev. Kljub temu pa pri Zevnikovih dela ne manjka, posebno pozornost namenijo dirkalnim konjem.

»Več oskrbe zahtevajo, upoštevati moramo prehranske detajle, določeno hrano morajo dobiti ob natančno določeni uri, pomembno je tudi, kakšne aktivnosti imajo. Šolski konji imajo ves čas na voljo seno, po potrebi tudi žito, kar jih napolni z energijo.« Zdaj vadijo na mivki, prej so na drobnem pesku, kar pa ni bilo dobro zanje, saj so bili bolj podvrženi poškodbam, pa tudi kopita so se hitreje obrusila. »Delamo vse leto, letni čas ni ovira,« poudari Vid in pokaže na pokrito stavbo, ki omogoča vadbo tudi v snegu in dežju.

Na kmetiji se ne omejujejo na eno pasmo ali panogo. »Ob preskakovanju se trudimo natrenirati konje v dresurni panogi. Je pa res, da imamo pri nas, to je tradicija, vsaj polovico konjev polnokrvnih angležev, ki so primerni za galopske dirke. Enega od teh imamo tudi na treningu in dirkah v Budimpešti,« pove Zevnik, ki se z bratom Domnom spogleduje z idejo, da se v prihodnjih mesecih udeleži avkcije v Angliji, kjer bi kupila kakovostno kobilo. »Služila bi za kakovosten razplod. Eno kobilo z nemškimi papirji že imamo. Prihodnje leto, ko se začne sezona, jo bomo peljali pod dobrega žrebca na Madžarsko ali Češko. Skrbimo, da imamo na leto dve žrebeti ali tri,« še izvemo od Vida. Za stroko na kmetiji skrbi Jana, ki se je kot otrok nad konji navdušila, ko je s starši obiskovala prijatelje na Velebitu. Lep čas je tekmovala za klub iz Zaprešiča, zdaj pa piše z možem skupno zgodbo.

»V prvi vrsti želimo otroke in mlade navaditi odgovornosti do drugega živega bitja. Konj ni igrača, kolo, ki ga po koncu ne pospraviš in kar pozabiš nanj. Zanj je treba skrbeti, ne pa ga zanemariti,« še doda Jana. »Od 7. leta že jezdim,« pa nam je še pred uvedbo ukrepov, ko smo jih obiskali, povedala 13-letna Lia Čurič, ki se je nad konji navdušila pri dedu, pri Zevnikovih pa jaha kobilo Zento. »Želim si do licence, da bom lahko nastopila na tekmovanjih,« pravi Lia.


»Zelo rada prihaja k Zevnikovim. Otroke naučijo ne samo ježe, ampak tudi pravih družinskih vrednot,« nam je zaupala domačinka Larisa Jazbar. In še zanimivost: konji, sploh polnokrvni tekmovalni, nosijo zanimiva mednarodna imena. Vid je velik oboževalec glasbene skupine Siddharta, po njenih pesmih sta poimenovana dva, Orion Lady in Livingstonov poslednji poljub.